Z možem Edvardom, grafičnim inženirjem, ki se je tudi upokojil, sta čez noč postala desna roka svoje mlajše hčerke Alenke in zeta Andreja na sonaravni kmetiji. Kmetija leži le streljaj od njune družinske hiše v Črni vasi pri Ljubljani. Tudi sama imata vrt okoli hiše in se trudita biti samooskrbna.

Spominja se, kako sta oba študirala ob delu. »Ob skrbi za dom in hčeri je bilo to kar naporno, a ko sva diplomirala, sva bila presrečna in zadovoljna, da sva zmogla.» Tudi njena starejša hči Andreja je ekonomistka in živi v hiši blizu njiju. »Imam še dva vnuka: Jaka in Matica, ki sta moja sončka. Zelo radi se družimo, pogovarjamo in smejimo.« Prepričana je, da ji prav delo z zemljo, živalmi ter druženje z vnukoma prinaša notranji mir in popolno srečo.

»Politiki bi morali dojeti, da preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa bi prihodnost, če si ne bi kar naprej metali polen pod noge.«

Zdravilno jahanje. »Ko se je mlajša hči Alenka, sicer diplomirana fizioterapevtka, odločila, da bosta z možem, prav tako fizioterapevtom, sredi krajinskega parka Ljubljansko barje obudila staro kmetijo, sva ju z možem vsestransko podprla.« Vzrejata kamerunske ovce, kokoši in race, sadje in zelenjavo pa gojita brez vsake kemije. Imata tudi terapevtske konje, predvsem za gibalno ovirane osebe in osebe s posebnimi potrebami. »Moja hči in zet znata s konji in z ljudmi. Oba sta tudi hipoterapevta. Že dolgo se ve, da sta jahanje in stik s konji zdravilna.« 

Čas za nov začetek. Potem se vrne k upokojitvi. »Življenje po tej prelomnici je lahko tudi čas, ko prisluhnemo sebi, svoji duši in začnemo delati to, česar prej zaradi prezaposlenosti nismo utegnili. Lahko začnemo peti v pevskem zboru, nabirati zdravilna zelišča, potovati, slikati, lahko varujemo vnuke, začnemo z drugo kariero, postanemo prostovoljec te ali one človekoljubne organizacije ali pa znova sedemo v šolske klopi.« Ugotavlja, da nas tudi v jeseni življenja učenje, branje, pogovori in razmišljanje delajo pozitivne, družabne, koristne in zadovoljne. »Bistveno je, da si osmislimo vsak dan ter imamo kratkoročne in dolgoročne načrte.«

Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 31, 30. julij 2024.