V vsakem življenju se mešata sreča in nesreča, ampak zdi se, da je v življenju kanadske pevke Céline Dion obojega nadpovprečno veliko: odraščala je v revščini – kot dojenček je spala v predalu – kot najstnica je morala zaradi velikih zob in suhljatosti prenašati vzdevek vampirka, ampak potem so prišle lepe stvari, uspeh, denar, ljubezen, otroci. A za vse se je morala boriti: René Angélil je bil njen menedžer, ko sta se spoznala, je imela ona 12 let in on 38. Dolga leta je bila zaljubljena vanj, preden je njej in sebi dovolil, da postaneta par. Takrat je imela dvajset let in potem je trajalo še pet let, da sta ljubezen nehala skrivati pred drugimi ter se zaročila, poročila pa leto zatem. In nato so bila še leta, ko je neuspešno poskušala zanositi, dokler se jima ni s pomočjo umetne oploditve leta 2001 rodil prvi sin, devet let pozneje pa še dvojajčna dvojčka. Dvojčka sta imela očeta samo nepolnih pet let, januarja 2016 je po dolgi bitki z rakom René umrl. Dva dni pozneje je, prav tako za rakom, umrl eden od njenih bratov. Po moževi smrti v njenem življenju nikoli več ni bilo drugega moškega, vsaj ne uradno. Šušljalo se je, tam okrog leta 2019, da naj bi bil njen novi partner španski maneken, plesalec, koreograf Pepe Muñoz. Kronski dokaz? Za roke sta se držala! Ne, ne, ne, je protestirala pevka, »prijatelja sva, najboljša prijatelja. Seveda se objemava in drživa za roke ter hodiva skupaj ven!« In potem je še rekla: »Toliko je naredil zame, za moje duševno zdravje, za mojo duhovnost, za mojo notranjo moč.« Le kdo ji ne bi privoščil?
Ampak ni še konec, življenje jo še kar premetava, težav nikoli ne zmanjka, še posebej pa ne težav z zdravjem. Težavam s sluhom, ki jih je pozneje rešila operacija, so se pridružile mnoge druge, predvsem mišični krči in težave z glasilkami. Hodila je od zdravnika do zdravnika, a je trajalo sedemnajst let, da so postavili diagnozo: tik pred božičem leta 2022 je Céline sporočila, da ima stiff person syndrome (SPS), sindrom togega človeka, neozdravljivo degenerativno avtoimunsko bolezen. In odpovedala vse nastope. Iz javnosti je praktično izginila.
Sreča se je vrnila
Kako zelo huda bolezen je to – ker je zelo redka, jo pozna malo ljudi, še zdravniki o njej ne vedo veliko – je konec junija prikazal dokumentarec I am: Céline Dion, v katerem pevka povsem iskreno in brez zadržkov pripoveduje (tudi) o svojem boju z boleznijo. Režiserki Irene Taylor ni postavljala nobenih omejitev, nobenih prepovedi. V film je vključen celo prizor, v katerem jo stisne krč, tako hud, da ne more narediti niti najmanjšega giba ali izpustiti glasu – preprosto za nekaj trenutkov zamrzne. A to ni najhujše, kar se ji lahko zgodi, imela je že tudi krče, ki so ji polomili rebra. Njena odprtost, voljnost, da pokaže tudi najhujše trenutke, se gledalcev močno dotakneta – kamnito srce bi moral človek imeti, da ga ne bi ganil trenutek, ko Céline vsa solzna pogleda v kamero in reče: »Če ne morem teči, bom pa hodila. Če ne morem hoditi, se bom plazila. Ampak ne bom odnehala.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 28, 9. julij, 2024.
