Še preden so poplave dodobra iznakazile obličje države in v stisko pahnile na tisoče ljudi, se je katastrofa napovedala z vetrolomi, ki so se znesli zlasti nad severovzhodno Slovenijo. Kakor blazen psihopat, ki je končno pobegnil iz ječe, si je veter dal duška in se znesel nad vsem, kar se mu je znašlo na poti: ruval je drevesa, trgal izpostavljena pobočja, lomil energetsko in telekomunikacijsko infrastrukturo ter se slednjič togotno zagrizel v stavbe, zaletaval v stene, neusmiljeno dvigal strehe in drobil preproste kmečke hiše. Bilo je 20. julija, ko se je Edis Vehabović iz Stogovcev pri Apačah, skromen in marljiv lastnik zidarskega podjetja Tajči, ob štirih zjutraj skozi okno zazrl v opustošenje in sklenil, da bo treba nekaj storiti. Oblekel je delovni kombinezon, poklical brata Elvisa in Aldina Hodžića ter šel ven, v svet, ki se je zbujal v opustošenje. Naslednjih 20 dni je trojica Bošnjakov marljivo krpala, zabijala, vijačila in na novo prekrivala domove po vsej apaški občini – brez plačila.
Vehabovićeva dobrota se je dotaknila vse Slovenije in prejšnji teden so mu bralke in bralci dnevnikov Novice Svet24 in Primorske novice ter tednikov Vestnik, Štajerski tednik, Novi tednik, Naš čas in Dolenjski list v akciji Ljudje odprtih rok namenili naziv dobrotnik leta 2023. Z več kot zgolj kančkom treme in zvrhano mero hvaležnosti je tršati in žilavi, od dela pod milim nebom zagoreli proletarec iz Bosne na slavnostni podelitvi prejel priznanje iz rok ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, podjetje Žito pa mu je ob tem podarilo bon za sto kilogramov kruha, s katerim bo po svoji presoji lahko pomagal še komu, ki to potrebuje. »To je velika reč,« je povedal za Jano, »prišel sem iz tujine, sedaj pa so me ljudje v mojem drugem domu tako lepo prepoznali in prijazno nagradili. Jaz, moja družina, prijatelji in celoten kolektiv podjetja smo iz srca hvaležni vsem, ki so mi – ali bolje rečeno, nam – namenili svoj glas.« Poleg njega se je v finalni izbor uvrstila vrsta izrednih, dobrih ljudi: učiteljica in prostovoljka Dora Kalčič iz Ilirske Bistrice, kaplan Primož Lorbek iz Hajdine, upokojenec Radko Luzar iz Dolenje Stare vasi pri Šentjerneju, planinski vodnik in grajski plesalec Franc Maršnjak iz Velenja, prostovoljki Nataša Privošnik iz Šempetra v Savinjski dolini ter Jolanda Ravnikar iz Ljubljane.
A ni težko razumeti, zakaj se je občinstev omenjenih medijev iz vse Slovenije na koncu najbolj dotaknil prav Vehabović. V času, ko že spoznavamo, kako temeljito je ujma turbo kapitalizma potrgala vezi medčloveške solidarnosti, odpihnila družbeno pogodbo in nas v veliki meri naščuvala drugega proti drugemu v boj za status, slavo in bogastvo, je človek, ki postavlja sočloveka pred dobiček (»Veliko prometa smo izgubili, vendar ne gledam na denar; pomembno mi je, da so ljudje srečni!«), vzor brezčasne plemenitosti. V letih, ko se nacionalne skupnosti čedalje bolj krčevito postavljajo po robu temni plati globalizacije, predstavlja v vasi Vrnograč pri Veliki Kladuši rojeni, v duhu ideje o bratstvu in enotnosti vseh ljudi delujoči možak svetlo plat migracij, ki zmorejo pod pravimi pogoji pomembno obogatiti ciljno skupnost. In končno, v dobi, ko planet nad človeštvom nepreklicno izvaja izvršbo za tisočletja plenjenja ter postaja narava vse bolj nepredvidljiva, voda vse bolj deroča in veter vedno bolj blazen, dobro dene zavest, da še obstaja kdo, na katerega se lahko zaneseš, da bo v vijolični zori naslednjega dne vrgel vase kavo, navlekel kombinezon ter se z golimi rokami lotil posledic.
