»Saj bo pridna,« se je z nasmehom na tankih ustnicah Vladimir Putin navidezno opravičil svoji gostji za grobo kršitev temeljnih pravil protokola. Čeprav se je skušala zbrati, je bilo očitno, da je Angela Merkel v hudi stiski – čisto tako, kot si je v resnici želel tedanji ruski premier, nekdanji špijon in bodoči ruski car. Putin je seveda prav dobro vedel, da ima nemška kanclerka hudo fobijo pred psi, vse odkar jo je eden napadel in resno pogrizel. In zato je tistega januarja 2007 pred sestankom v rezidenci v Sočiju v salon poklical svojo zvesto labradorko Koni, in ta je najmočnejšo žensko Evrope v trenutku spremenila v prestrašeno dekletce.
»Seveda ima Koni vrsto izjemnih talentov. Nad njene moške kolege jo postavlja že dejstvo, da je samica. Poleg tega je neposredna potomka najljubšega psa nekdanjega sovjetskega predsednika Brežnjeva, ime pa je menda dobila po bivši ameriški sekretarki Condoleezi Rice. Politiko ima skratka v krvi.« Tako Putinovo psico opiše italijansko-švicarski pisatelj Giulinano da Empoli v nedavno v slovenščino prevedenem romanu Kremeljski mag, ki skozi oči namišljenega Putinovega svetovalca Vadima Baranova opisuje vzpon »najnevarnejšega človeka na svetu«. Ruski predsednik zaradi svoje moči že od začetka svoje politične kariere vznemirja predvsem Zahodnjake, ki si na vse kriplje prizadevajo, da bi dešifrirali njegovo osebnost in razvozlali njegove motive. Ameriška psihologa Aubrey Immelman in Joseph Trenzeluk sta leta 2017 sestavila Putinov psihološki profil in ga v njem označila za »sovražnega redarja« (čeprav to niso patološke osebnosti, premorejo kompulzivne in sadistične lastnosti, ki jih izkazujejo v izživljanju nad šibkejšimi ljudmi, ki po njihovem kršijo pravila), neko podjetje – kakopak prav tako ameriško – pa je Putinove govore analiziralo z algoritmi umetne inteligence in ti so prišli do spoznanja, da je možakar poln jeze in prezira, menda pa ne čuti strahu.
Horde novinarjev, obveščevalcev, političnih (k)analitikov in branjevk na tržnicah vseh metropol zahodno od Moskve so voditelja največje države na svetu že nekajkrat razglasile za norca, psihopata, drugega Hitlerja in antikrista, a Putin je predvsem pragmatik, ki je na lastno nesrečo sprejel nekaj potez, ki so se pozneje izkazale za hudo nepraktične. Njegova osebnost v resnici še zdaleč ni posebej zakomplicirana, pravzaprav je posneta po podobah številnih preteklih megalomanov z nezdravo razvito domišljijo in odsotnostjo ustvarjalne iskre – nor pa možakar zagotovo ni. »Nasprotno, njegova psihofizična podstat je precej bolj stabilna kot pri povprečnem človeku,« je na predstavitvi romana Kremeljski mag v Mariboru o osebnosti ruskega »carja« povedal dolgoletni moskovski dopisnik nacionalne televizije in radia ter časnika Delo Miha Lampreht.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 24, 11. junij, 2024.
