Zaupnica. Ves čas sodeluje s starši, profesorji in svetovalnimi delavkami v šolah, ki jih otroci obiskujejo, ter še najbolj z njimi samimi. »Pomagam jim pri učenju, sem njihova psihološka podpora in pogosto tudi zaupnica.« Vsi se morajo učiti uro in pol na dan, česar ne marajo najbolj. Z večjim veseljem kot z učenjem se najstnice in najstniki ukvarjajo s svojo zunanjo podobo. Športa sicer ne marajo, razen tistega, ki jim lepša postavo. »Eni in drugi pa bi, če bi se dalo, ves čas preživeli s prenosnim telefonom v rokah oziroma pred računalnikom, igrali igrice ali klepetali na družbenih omrežjih.«
Včasih jih gleda, ko sedijo drug ob drugemu, vsak ima v roki mobi, a se ne pogovarjajo v živo, temveč po telefonu ali pa drug drugemu kažejo videoposnetke. »Še za mojo generacijo, pa nisem toliko starejša od njih, je nekaj nepredstavljivega, da sploh ne bi govorili drug z drugim, če že skupaj sedimo.« Zato jih skuša čim pogosteje zaplesti v pogovor. Tudi v naravo jih rada odpelje, pa po mestu, da vsaj takrat nimajo telefonov v rokah in se med seboj pogovarjajo.
Samozavest
»Vedno jim skušam tudi pomagati, reševati probleme, če jih imajo v šoli, z vrstniki, starši, če so nesrečno zaljubljeni, negotovi, nesamozavestni ali pa niso zadovoljni s svojim videzom.«
Srečna je, če ji odprejo srce, če vidi, da se po pogovoru z njo v njih zabliska iskrica samozavesti ali pa jih prevzame radovednost. »Zanje prirejam delavnice, v katerih jih učim, kakšne so prave vrednote, zakaj se je treba učiti, kakšen je svet odraslih, kaj je pomembno pri izbiri partnerja ali partnerke itd. Ugotavljam, da malo berejo oziroma če že, berejo v angleškem jeziku, ker je to sedaj nekaj najbolj modnega ali 'in', kot sami pravijo.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 29. april, 2024.
