Dolgo se že poznava (od tod tikanje), dvajset let, pravi ona, jaz mislim, da gre bolj proti trideset, sčasoma sva pristali vsaka v svoji medijski hiši, ki sta drseli narazen, nazadnje niti v istem poslopju niti v istem delu mesta nista več. Medtem je Vesna Milek postala čaščena novinarka Dela in Sobotne priloge, televizijska voditeljica, filmska igralka, pa avtorica branih in razprodanih romanov … in v vsaki od teh vlog je odlična. In potem je, koliko let že pozneje?, privršala v bife zdaj že razpadajoče stavbe, kjer smo nekoč spili toliko kav in si izmenjali toliko misli … in je bila še vedno ista. Staranje jo je obšlo v velikem loku, še vedno se ji iskrijo oči, polna je take privlačno nalezljive energije, pa karizmo bi lahko ustekleničevala … ustavite me, preden se zapletem v klišeje.
Hočem samo reči, krasna je. Carica, je menda strokovni izraz.
Kar nekaj knjig preberem po službeni dolžnosti, včasih je ena sama matrarija in včasih no-ja-lahko-bi-bolje-uporabila-svoj-čas, ampak tale Kleopatra: naj se zgodi, Vesnina najnovejša razprodana, ponatisnjena knjiga je bila pa en sam užitek. Tako živo je naslikala Kleopatrin svet, da sem noter padla in nisem hotela več ven. Fascinacija – ali pa bi temu lahko rekli obsedenost? – z egipčansko kraljico jo spremlja že od otroštva in zadnjih dvajset let ali nekaj takega je Kleopatra vse glasneje zahtevala, da ji da obliko in glas. Sem šla guglat Kleopatrine slike in kipe, ki so večinoma ugibanje, vendar bi prisegla, da sta si z Vesno zelo podobni. Častna.
A ker je to osmomarčna številka, sva začeli s tem. Ker se spodobi.
Kaj ti misliš o praznovanju 8. marca, je to praznik, ki ga še potrebujemo, ali je zastarel in nepomemben?
Mislim, da ga moramo praznovati bolj kot kadarkoli. Ne nazadnje so ti dnevi ustvarjeni za to, da se vsaj enkrat na leto spomnimo vseh tistih pogumnih žensk, ki so nam tlakovale pot, da zdaj lahko razpolagamo s svojim telesom, da imamo pravico, da volimo, da služimo svoj denar, da ljubimo, kogar si želimo ljubiti. Sama imam posebne spomine na 8. marec oziroma AFŽ, kot smo mu rekli takrat. Sem iz delavske družine in spomnim se, kako je bil v tovarni poseben občutek sestrstva, ko so ženske dobile nageljček, šle so lahko prej iz službe, v družbi spile kakšen likerček in se vsaj tisti dan počutile enakopraven del družbe. Zdi se mi, kot da so se takrat ženske ne glede na generacijo ali družbeni sloj veliko bolj zavedale, zakaj je nastal 8. marec in zakaj ga je treba praznovati.
Se ti je kdaj zdelo, da ti je težje, ker si ženska?
To pa. Najprej že zato, ker nismo enako plačane kot moški za isto delo, ki ga opravljamo, drugič, ker smo bile, preden se je začelo gibanje #MeToo, velikokrat tarča nekaterih diskriminacij, tudi nadlegovanj … Najbrž sem imela srečo, da na delovnem mestu teh stvari nikoli nisem doživela, poznam pa številne ženske, ki so jih. Kot mlado dekle pa sem imela kar nekaj neprijetnih izkušenj. Če bi takrat imela podporo gibanja #MeToo ali pa našega Inštituta 8. marec, bi sama imela občutek večje moči se temu upreti.
Imaš kakšen recept, kako opraviti s spolnim nadlegovanjem?
Ni generalnih receptov, so samo izkušnje. Zdaj sem se spomnila obdobja, ko sem starše postavila pred dejstvo, da si bom med študijem vzela leto premora in šla delat v precej, no, naj rečem, posebno gostilno v Cerknici, ki je imela pred tem sloves beznice. Tam sem se izza šanka nagledala veliko stvari, hočem reči, da sem bila zgodaj prisiljena v odbijanje opazk, poskusov nadlegovanja, žaljivk. Veliko noči sem prejokala, ampak sem bila trmasta in sem vztrajala, da mami, ki me je prosila, naj ne delam tam, dokažem, da zmorem. Ne vem, kaj mi je bilo, še danes ne. A tako je bilo: če ne študiraš, pač delaš. Je bila pa kar težka šola.
Koliko manj tragedij bi bilo ali pa koliko manj življenj bi bilo uničenih, če bi napadalci vnaprej vedeli, da jih za nedopustna dejanja čakajo sankcije, in da bi se ženske čutile bolj opolnomočene, da se lahko uprejo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
