Da se njegovi lepi unikatni leseni izdelki ne kopičijo in jih proda sproti, se med drugim lahko zahvali svojim duhovitim in vztrajnim objavam na Facebooku. Snemanje videov je, poleg velike ljubezni do lesa, njegov konjiček. Po letih objav, ko se ni nič zgodilo in je hotel svoj profil zapreti, je zanimanje za njegove izdelke naenkrat naraslo. »Imeti moraš dovolj sledilcev,« pravi, kar je bila po eni strani tudi sreča v nesreči: ko je njegovo hišo v avgustovskih poplavah leta 2023 povsem zalilo, je veliko ljudi prišlo na pomoč, ker se je izpostavil v objavah na Facebooku. Nekaj mesecev je bilo potrebnih, da je njegova delavnica zaživela in so stroji spet zahrumeli. Delavnica v Nazarjah je njegovo zatočišče, njegovo ustvarjalno zavetje in terapevtska soba hkrati. Delo in ustvarjalni navdih pa sta ga že večkrat potegnila iz življenjskih kriz.
Pladnje sem že sanjal!
Ljubezen do lesa in delo z njim sta mu bila položena že v zibelko. Mizarsko delavnico sta imela tako dedek kot tudi njegov oče. Dokler ni šel v šolo, je v delavnici pogosto delal družbo očetu, odličnemu stilnemu mizarju, in se učil. »Še danes imam sliko iz nekega časopisa, kako sedim na rezbarskem ponku in ga gledam pri delu,« se nasmehne Jurij in doda, da je oče kot mojster rezbarske umetnosti ustvaril veliko pohištva na območju nekdanje Jugoslavije in je bil večkrat v časopisih. Med drugim je izdelal sedalo v gotskem slogu za berlinsko katedralo in stranski oltar v cerkvi v Lučah. »Izdeloval je vse vrste stilnega pohištva in imel dela za dve leti vnaprej.« Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, se je v srednjo lesarsko šolo vpisal tudi sam. Načrtoval je prevzeti družinsko tradicijo, a mu je načrte leta 1998 prekinila huda prometna nesreča.
Huda nesreča
Če bi čas lahko zavrtel nazaj, bi tisti dan gotovo marsikaj kaj spremenil. Nesrečo, pri kateri sta s kolegom pri 160 kilometrih na uro zletela s ceste, je namreč zakrivil sam. Medtem ko je imel njegov sopotnik zlomljeno stegnenico, je Jurij komajda preživel. Ob zdrobljenem drugem vretencu je imel še počeno lobanjsko dno in možganske krvavitve. Prebudil se je po enajstih dneh umetne kome. Rehabilitacija je bila dolgotrajna, vmes pa mu je še umrl oče, zato je delo v delavnici za nekaj časa zamrlo. Kot da to ni bilo dovolj, je zaradi stresa v tistem času zapadel še v akutno psihozo kot posledico poškodbe glave v nesreči. »Začelo se je tako, da kar teden dni skupaj nisem spal, preganjali so me čisto nerealni strahovi in lahko bi se tragično končalo, če me ne bi prepričali za zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici v Vojniku. Po enem mesecu se je psihoza umirila, še vedno pa sem na terapiji za bipolarno motnjo,« odkrito razlaga. »V začetku je bilo težko, potem sem se s tem navadil živeti. Vedno pravim, da je terapija samo 20 odstotkov okrevanja, vse drugo moraš narediti sam.« Po vseh teh letih že dobro pozna lastnosti svoje bolezni. Delo v delavnici je neke vrste terapija. »Tudi če sem v depresiji, se prisilim k delu.« Ob delu in glasbi, ki mu ogromno pomeni, se sprosti. »Stroji, s katerimi delam, ne dopuščajo napake. Pri delu z njimi moraš biti stoodstotno zbran in prisoten. Takrat izginejo vse težave. Ko pa imaš na koncu v rokah še izdelek, je zadovoljstvo toliko večje,« razlaga, kako v ustvarjanju vedno najde rešitev zase. Mnogim je zdravljenje zaradi psihičnih težav še vedno tabu tema, Jurij pa o tem odkrito govori.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
