Julija smo pisali o težavah, ki jih imajo varstveni delovni centri (VDC-ji na kratko), javni zavodi za osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. Pogovarjali smo se z direktoricama dveh takih centrov, ena je bila že v odhajanju. Našla si je službo na drugem področju, zato, je takrat povedala, »ker se ne moreš večno zaletavati z glavo v zid. Tisto, zaradi česar je meni prekipelo, je to, da so samo besede, besede, besede, zmanjka pa pri dejanjih. Kot direktor si kot na tnalu, z vrha imaš zakonske omejitve, pristojni te poslušajo, a te ne slišijo – če te pa slišijo, nič ne naredijo.« Njene besede se vse bolj kažejo kot zimzelena večna resnica. In pogovarjali smo se z našo nadpriljubljeno kolumnistko Dragico Kraljič, katere sin Janek, glavni junak kolumne, je uporabnik tolminskega VDC-ja. Nekaj dni po objavi članka so gospo Dragico in Janeka povabili so sestanek na ministrstvo za solidarno prihodnost. S sestanka z ministrom Simonom Maljevcem je prišla zelo zadovoljna. Da so jo ne le poslušali, temveč tudi slišali, je poročala. Da so obljubili, da bodo pomagali. V njenem glasu je bilo čutiti nasmeh, v njenih očeh je bilo upanje.
Potem vse tiho je bilo
Nato preskok nekaj mesecev naprej: v nedavni številki Jane je Dragičina kolumna z naslovom Bovške ovce tožba z metaforo govorila o tem, kaj se je zgodilo po tem sestanku. Kratek povzetek dogajanja: čisto nič. Natančneje: »Nič od tega, kar so obljubili,« prizadeto pravi Dragica Kraljič. »Obljubili so, da bodo pogledali sistemizacijo v tolminskem VDC-ju in priznali več zaposlenih. V tej državi ima vsak javni zavod sistemizacijo. Glede na zahteve dela in število ljudi, za katere skrbijo, se določi število zaposlenih, ministrstvo za solidarno prihodnost pa VDC-jem tega ne dovoli, dovolijo jim od 85 do 90 odstotkov zaposlitev. Tisto, kar je v sistemizaciji, mora namreč država plačati, v tem primeru pa jim tega ne priznajo in jih že s tem prikrajšajo.
Vam povem konkreten primer: midva z Janekom sva 37 kilometrov daleč od VDC-ja, tja ga vozim vsak delavnik. Saj mi vrnejo denar, ampak gre za to, da če jaz ne bi mogla več voziti, bi moral zjutraj nekdo iz Tolmina priti do Bovca, pobasati otroka, ga peljati v Tolmin in ga potem popoldne pripeljati nazaj domov. V Tolminu ni nikogar, ki bi to počel, saj nimajo dovolj zaposlenih voznikov, ker jim tega ne dovolijo. Ko so novembra v Tolminu praznovali obletnico zavoda, je z ministrstva prišel državni sekretar Luka Omladič (pristojen za področje dolgotrajne oskrbe, op. a.). Predvajali so filmček, kako pobirajo otroke v teh tolminskih bregovih, in je šel ta človek na oder in rekel, zdaj sem pa videl, po kakšnih ovinkih in hribih se vozite, ko jih pobirate, zdaj bomo pa poskrbeli za vas. Od takrat je tišina.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 4. marec 2025.
