Kaj je največji izziv oziroma problem današnjega časa za mlade?
Še vedno mislim, da je v primerjavi z 90. leti družbo najbolj spremenila individualizacija. Tradicionalne vloge so razpadle. Kriza avtoritet je povzročila težave mladih, svoj lonček pa je pristavila še korona, predvsem v smislu, da je še več čustvenih težav. Po drugi strani je danes manj klasičnih vedenjskih problematik. Če poenostavim: vedenjske problematike so usmerjene navzven, čustvene pa bolj navznoter. Ker med korono ni bilo javnega življenja, ni bilo toliko kaznivih dejanj, bilo pa je več osamitve, kar je na dekleta vplivalo slabo. Danes je veliko več samopoškodovanja in drugih stisk. Depresija traja dlje, veliko je tesnobnih stisk, ki jih otroci ne znajo reševati drugače kot tako, da se kaznujejo. Žal je to postalo celo moderno, zato je to res velik problem.
Kako na to vpliva kriza avtoritet?
Otrok potrebuje meje. Seveda ga je treba imeti rad, ga spoštovati, ampak omejitve so tudi pomembne, pa dajanje zadolžitev in vztrajanje pri tem, tudi kaznovanje, če je potrebno. Otrok je lahko izgubljen, če tega nima.
Pred dobrim desetletjem ste rekli, da nikogar ne moreš imeti preveč rad. Se še strinjate s tem?
To je res. Problem je, da se danes zdi, da ne smemo kaj dosti zahtevati od otrok niti kot starši niti kot vzgojitelj. Učitelj, ki preveč zahteva, je hitro tarča kritik. Ampak ko odrasteš, prideš v službo, tam so zahteve, prej ti pa samo strežejo, se ti prilagajajo. V službi prilagoditev ni več, moraš se znajti in potem so stiske.
Prilagoditev je danes veliko, vedno več otrok ima odločbe, ker so hiperaktivni, dislektični …
V tradicionalni družbi je bila na prvem mestu družba, v današnji pa je pomemben posameznik. Ko gledamo na drevo in ne več na celoten gozd, bo vsako drevo posebno. Vsakemu drevesu lahko napišemo, da potrebuje posebno zemljo, poseben način škropljenja … To delamo z otroki.
Po drugi strani pa pričakujemo, da bodo sedem ur vsi sedeli pri miru.
Saj smo tudi mi morali sedeti pri miru. Dobili smo kak ukor, načeloma pa je bilo papirjev nekoč manj, so nam pa večkrat navili ušesa. Gotovo je frontalni pouk zastarel in bi morali naprej. Hkrati pozabljamo na dobre prakse nekdanje šole, predvsem na skupinsko dinamiko pa vzgojo, saj si danes učitelji ne upajo vzgajati, ker takoj dobijo koga za vrat. Včasih je bilo normalno, da so nas vzgajali učitelji, pa ne le oni! Cela družba je vzgajala otroka, ne samo starši, ampak tudi tete, sosedi, policaj, ki je prišel mimo in te nadrl, zakaj se voziš s kolesom, kjer se ne bi smel … Danes napišejo kazen, komentirajo pa nič, saj starši ne dovolijo vmešavanja. Saj so tudi starši, ki to želijo, ker vedo, da je dobro za otroka, da ga vzgaja tudi trener, pa učitelj, ker s tem razbremeni starša in hkrati nauči otroka, da bo avtoritete srečeval tudi pozneje v življenju in se bo moral kdaj podrediti, da bo mogoče pozneje on postal avtoriteta. Otrok, ki ni vzgajan z avtoriteto, nikoli ne bo avtoriteta oziroma vodja, saj se tega ni naučil od nikogar.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
