To je bil prijazen pogovor in Luka Mesec ceni takšne priložnosti. »Ker to ni vsakodnevna izkušnja. Včasih je treba imeti kak mirnejši pogovor, saj ti v resnici več dajo. Ker se med sabo preveč tolčemo, tako grobi smo drug do drugega, iščemo razlike. Ni se nam treba nenehno spotikati ob razlike, da bi potrjevali svojo identiteto. Lahko jo tudi drugače.«
Kako se počutite sedaj, ko se zbujate v vlogi ministra? Je bilo teh deset let, odkar ste bili prvič izvoljeni v parlament, priprava na to?
Mladost pač ni večna, kar ima svoje slabosti in prednosti. Moram reči, da se stvari zgodijo v intervalih. V duši sem bil kar nekaj časa star 27, potem 30 let, zdaj se zbujam z zavedanjem, da sem praktično srednjeleten. Teh deset let je hitro minilo in da, ta priprava je zelo koristila. Vi ste se me navadili in jaz sem se navadil tega poklica. Ta ima svoje zoprnosti kot vsak in dobiti moraš temu primerno debelo kožo, razumeti, kako se neke stvari delajo, zadnje leto sem se učil pa še posebej intenzivno – nekaterih stvari sem se moral naučiti od začetka, ker jih s te pozicije gledam drugače kot prej. Kot opozicijska stranka kritiziraš, kar dela vlada, ko pa si ti enkrat na tem, da sodeluješ v vladi in oblikuješ odločitve, ki pridejo v parlament, je povsem drugače.
Da se bomo tokrat pogovarjali o lepih plateh življenja, smo sklenili, še preden so se začele dogajati turbulence v vladi. A radi spite? Dobro spite?
Zelo rad spim. Dobro spim, a premalo. Če bi vsak dan spal dve uri več, bi bili dnevi malo lepši. Sicer pa sem fizično v odlični kondiciji. Delo, ki ga opravljam, je malce tudi kletka – sledim zapolnjenemu urniku, vsaka minuta je hiper načrtovana, zato se je treba na to tudi fizično pripraviti. Vsako jutro naredim vojaške vaje: počepi, sklece, dvigovanje na drogu, in trikrat tedensko se spotim – na tenisu in s tekom. Ko sem bil mlad, nisem bil športen tip, a sem tak preprosto moral postati – če hočeš biti v mentalni kondiciji, moraš biti tudi v fizični. Kot najstnik nisem stopal v ospredje, v poklicu, ki sem si ga izbral (ali pa si je on izbral mene), se je treba naučiti stopiti v ospredje in sprejemati odločitve.
Rojeni ste v delavski družini. Ali je bila politika del debate v domači kuhinji v Železnikih ali niti ne?
V moji niti ne, so pa stari starši zelo politični. Ker so bolj desnih nazorov, drugače mislijo, smo imeli zato kar precej težav. Z dedom, od katerega smo se poslovili septembra, sva imela sploh zadnje obdobje zelo naporno, tako da sva na neki točki praktično nehala govoriti. Nisem bil jaz tisti, ki bi bil tako zamerljiv, a nekako nama ni šlo. To je trajalo kar leto ali dve. V obdobju, pred njegovo smrtjo, star je bil 85 let, sva se pa lepo pobotala – ganljive pogovore sva imela, lepo sva se poslovila. Ne glede na najin turbulentni odnos so potem mene izbrali za govornika (poleg strica) na pogrebu. O govoru zanj sem razmišljal, ko sem bil na konferenci v Santiagu de Compostella, kjer se sklene romarska pot Camino.
Verjetno ste zadovoljni, da sta se z dedom tako pomirila, da ni ostala grenkoba.
Strašno bi mi bilo žal, če se ne bi pobotala. Hvaležen sem za vsako minuto, ki sem jo na koncu preživel z njim. Dedka sem imel zelo rad, bil pa je med nama ta slovenski levo-desni politični prepad, ki je po svoje naporen. Ampak deda imam v lepem spominu, ker sem s starši živel pri njih na kmetiji sedem let, bil sem prvi vnuk, tako da so me bili zelo veseli. Oba z babi, ki je na srečo še živa in sem bil ravno v nedeljo pri njej na kosilu, sta bila zelo topla človeka. Po dediju sem podedoval nekaj stvari: tudi mene boli hrbet in občasno imam težave s stopali. Zaradi slednjega je izdeloval lesene naprave za masažo, poimenoval jih je kolibriji. Te sem v delavnici z njim rad izdeloval in na te trenutke imam najlepše spomine. Upam, da bova še kakšen tak kolibri sestavila enkrat na oni strani, ko ne mene ne njega ne bodo več boleli ne hrbet ne stopala.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v posebni izdaji revije Jana POMLAD, 26. 2. 2024.
