Zgodilo se je prejšnjo sredo, na valentinovo, domnevno fešto ljubezni, ampak to ni bil pravi razlog za izbiro datuma – 14. februar je bil tudi rojstni dan Renate Ažman. Letos bi bila stara šestdeset let, če ne bi že pred osmimi leti odšla. A po svoje je podelitev, kratka in skromna, kot so skromne vse podelitve ob prvi zori nagrad – se niso mar Oskarji pred desetletji tudi začeli tiho in skoraj neopazno? – vendarle slavila ljubezen. Ljubezen do sebe, ljubezen do drugih. In ljubezen do Renate. Neverjetno, koliko ljubezni še vedno obkroža žensko, ki je umrla že pred osmimi leti.
Ni čakala na jesen
Hecna stvar, vsi se najbolj spominjajo smeha. Tistih trenutkov, ko so se prešerno režali skupaj z Renato. Vsi, čisto vsi, ob spominih na Renato povedo, kako duhovita je bila. Kako topla. Kako zabavna. Kako jih je spravljala v smeh. Celo Sašo Hribar jo je vabil v svojo oddajo, se spominja Slavica, tedanja tajnica uredništva Jane.
»Po maturi na poljanski gimnaziji sem diplomirala na FSPN, smer novinarstvo, in se zaposlila kot novinarka v uredništvu revije Jana. Bila sem uspešna in vse je kazalo na lepo kariero, ko me je leta 1992 doletela prva epizoda duševne bolezni, manično-depresivne psihoze, ki me je skoraj pokopala in me prestavila na začetek neke čisto druge in drugačne poti,« je napisala Renata. Skoraj četrt stoletja, vse do svoje smrti, se je borila z depresijo, o njej je pisala knjige, med njimi verjetno najbolj znana je Depra iz leta 2007. Med prvimi je javno govorila o bolezni, ki se je je in se je še vedno drži stigma, čeprav je pečat sramote prav zaradi ljudi, kot je bila Renata, zdaj bistveno manjši.
A zdelo se je, da Renata zmaguje, ob izidu četrte knjige, Jojo, je kolegici Katji v intervjuju optimistično povedala: »Da ne bo nesporazuma, jaz s tem nisem ozdravela. Simptomi bipolarne motnje za zdaj ostajajo in jih uravnavam z zdravili. Bolečina, ki je bila v meni v vseh teh, lahko rečem skoraj petdesetih letih, pa je na tri četrt ozdravljena in vedno bolj sem prepričana, da se bodo sčasoma tudi simptomi bipolarne motnje umirili do te mere, da mi bodo omogočali preživljati relativno mirno starost.« A je ni dočakala, svoje mirne starosti, leta 2016 je naredila samomor.
Za njo je ostal smeh. Štiri knjige. Veliko spominov na njeno toplino. In pesmi, tri- in štirivrstičnice, brez verzalk, brez ločil, ki so samo z nekaj besedami povedale ogromno. Vse pravzaprav. Tudi naslov članka smo si izposodili v njeni pesmi: »dobila sem zlo/dajem dobro/to je težka naloga«. V drugi pesmi pa je napovedala to, česar nihče od ljudi okrog nje ni slutil:
»morda pa se že
pripravljam na bivanje
v kakšnem od drugih svetov«.
Odšla je in ni čakala na jesen, ki se je je tako veselila: »Jesen svojega življenja si predstavljam kot žetev, tako, kot se spodobi. In že žanjem. Sicer v čudnih valutah – bolj malo je v evrih, več pa v čudovitih prijateljih, v trenutkih brezkončne sreče, ko se zavem, da sem dobila nazaj svoje življenje, pa v trenutkih, ko se v meditaciji uspem zmanjšati na velikost riževega zrna in ležim na travniku ter se pogovarjam z mravljicami, metuljčki in mi je vseeno za ves svet, pomembna sem samo toliko, kolikor čebelic se želi z mano igrati.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8., 20. februar, 2024.