V drugem obdobju življenja, ko ga je javnost spremljala v njegovi duhovni preobrazbi, je veliko razmišljal o zdravju in nam poskušal dopovedati, da je to v naših rokah, da je naša odgovornost. »Dokler ga imamo, se zdi samoumevno. Ko ga nimamo več, pa panično k zdravniku. Nič ne vemo o tem, ker nas ni nikoli zanimalo, zato v zdravniku vidimo boga, ki nas bo rešil nadloge. Morda nam bo pomagal, morda ne.« Imamo sploh kakšno drugo izbiro kot to, da se zdravniku slepo prepustimo, se sprašuje v knjigi Misli o življenju in zavedanju. »Marsikatero bolezen je mogoče preprečiti z zdravim načinom življenja: s prehrano, gibanjem v naravi, na svežem zraku, z izogibanjem stresu in prepričanju, da so v življenju najpomembnejša kariera in materialne dobrine. Vsakdo v nekem trenutku začuti, da se je znašel na robu in da se bo slabo končalo, če bo silil naprej po isti poti. Toda mnogi gredo kljub temu naprej, prek svojega notranjega glasu. Ta nas opozarja, naj se ustavimo, da je bolje zajeti sapo in se spomniti na to, kar je v življenju pomembno in mu daje resnično kakovost.« Vzemimo si čas, umirimo se, notranji mir je pomemben, je razmišljal in dejal, da se moramo znebiti nervoze, strahu, jeze, nevoščljivosti ter vsega, kar nas obremenjuje in nam ne da dihati. Bodimo pozitivni in preprosti. Pri sprejemanju odločitev pa nam bo pomagal notranji glas, le naučiti se ga moramo poslušati.
Tudi takrat, ko je bil v razburljivi areni življenja, na vrhu jugoslovanske politike, ga je znal poslušati. Morda ne tistega dela, ki mu je šepetal, da verjetno ni dobro za zdravje, če hodiš spat ob treh zjutraj, ko se končajo državniške obveznosti, ampak tistega drugega.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
