Na kratko: rodil se je leta 1840 v družini s šestimi otroki, oče je bil rudarski inženir in se je veliko selil, najprej z družino, potem sam. Klavirja ga je najprej učila zelo izobražena mama, ko je umrla (imel je štirinajst let), je prevzela glasbeni pouk kmetica iz bližnje vasi; ko mu ni bila več kos, je dobil poklicnega učitelja. Vpisal se je na pravno šolo in postal državni uradnik, z igranjem klavirja pa je zabaval ljudi na veselicah in po salonih. Oče, ki je bil tudi sam glasbeno izobražen, ga je pregovoril, naj gre na peterburški konservatorij študirat glasbo. Pri 26 letih se je preselil v Moskvo in postal profesor na tamkajšnjem konservatoriju, a ga to ni najbolj osrečevalo, ker ga je odtegovalo od skladanja. Pisal je glasbene kritike za časopise, se srečeval s pomembnimi umetniki tistega časa in zahajal v visoko družbo; tam je čeden in prijeten mladenič, ki je eksplodiral, ko je sedel za klavir, vznemiril marsikatero žensko srce. A so se neuspešno potegovale za njegovo pozornost. V biografijah, ki sem jih v Moskvi brala pred več kot tridesetimi leti, je pisalo, da ga je smrt oboževane matere, ki je umrla za kolero, tako prizadela, da je odtlej postavljal ženske na visok, odmaknjen piedestal in se jih bal. Spraševali so se, ali se je sploh kdaj zaljubil. O, velikokrat, zaradi ljubezni je tudi umrl.
Desire
Čajkovski je očitno še upal, da je njegova homoseksualnost prehodnega značaja, ko je leta 1868 srečal slavno belgijsko sopranistko Desire Artot, ki je večkrat gostovala v Moskvi. Spoznala sta se pri skupnih prijateljih in sedem let starejša pevka je bila očarana nad mladim skladateljem, on pa nad njeno profesionalnostjo in odločnostjo. Pogosto mu je pošiljala vabila, naj jo obišče, in jo tudi je. Po nekaj mesecih jo je zaprosil za roko in pevka je navdušeno pristala. Vendar ekipa, ki jo je spremljala na gostovanjih in v kateri je bila tudi njena mati, ni kazala nobenega razumevanja za poroko. Uradno je obveljalo, da zato, ker bi morala Desire opustiti kariero ali pa bi moral Peter hoditi z njo na turneje in bi zanemaril svoj talent, neuradno pa so bili razlogi drugje. Direktor konservatorija Rubinstein naj bi povabil pevko na pogovor in po tistem je odpotovala, ne da bi privoščila Petru eno samo besedo. Biografi sklepajo, da je pevkina mati izvedela za skladateljeva homoseksualna nagnjenja, a njej najbrž ni verjela, zato pa jo je prepričal tesni sodelavec Čajkovskega, ki je vedel za njegove številne afere z mladeniči. Potem se je na hitro poročila z mehiškim tenoristom (in z njim ostala do konca življenja), kar je skladatelja zelo prizadelo. Nekajkrat sta se še bežno srečala, potem pa sta le zmogla toliko moči, da sta se pogovorila, in zgodovina pravi, da sta ostala v prijateljskih odnosih. Kdo ve, ali mu je Desire povedala, zakaj je tik pred poroko odvihrala iz Moskve. Posvetil ji je nekaj romantičnih skladb.
Antonina
Čajkovski je bil od štirinajstega leta, ko je hodil v srednjo šolo, v internatu in pozneje ni imel nikoli pravega doma, živel je pri prijateljih, po najetih sobah, hotelih, edino toplo gnezdo, ki ga je poznal, je bila prva družina. Ženske so norele za njim, tudi takšne iz visoke družbe, a se jih je iz razumljivih razlogov izogibal. Domači so ga silili, naj se vendar ustali, da ne bo sramote, tudi v moskovskih salonih so ga nekateri gledali postrani. Bližnji prijatelj, za katerega je vedel, da je homoseksualec, je zadevo rešil s fiktivno poroko – z ženo sta stanovala skupaj in se pojavljala v družbi, sicer pa sta živela vsak zase. Ko bi le našel žensko, ki bi sprejela tak dogovor!
Ko je bilo skladatelju 36 let, mu je začela pisati ljubezenska pisma Antonina Ivanovna Miljukova, osem let mlajša nekdanja študentka konservatorija, na katerem sta se s Čajkovskim bežno srečevala. Celo na samomor je namigovala, če je ne bo uslišal. Skladatelja je očitno prešinilo, da bi lahko z njo sklenil dogovor o »seksualnem nenapadanju«, za povrh je ravno takrat skladal opero Jevgenij Onjegin po Puškinovi pesnitvi. In tam Tatjana piše Onjeginu ljubezensko pismo, čeprav spodobne ženske takrat niso razkrivale svojih čustev. Peter je najbrž mislil, da je Antoninina naklonjenost tako močna, da ga bo tolerirala. Pristal je na poroko in ji povedal, da je med njima možna le bratska ljubezen.
Številni zapisi trdijo, da je Antonina razumela, kaj zahteva od nje, da pa je bila prepričana, da ga bo s svojimi čari – bila je čedna ženska – osvojila. Skratka, Čajkovski je zdržal v zakonu le šest tednov, potem je zbežal iz Moskve v Peterburg, še prej je poskušal narediti samomor. Svoji družini je govoril, da je Antonina butasta, opravljiva, da ima čudne sorodnike (izhajala je iz nižjega plemstva) in da je ni več prenesel. V resnici je bila izobražena, preživljala se je s poučevanjem. Antonina pa je svojih pismih zanikala, da bi vedela oziroma razumela »dogovor«, da ne sme zlesti v njegovo posteljo.
Čajkovski se je večkrat skušal ločiti od nje, a ni pristala za noben denar. Pošiljal ji je preživnino, ona pa je živela z drugim na koruzi in rodila tri otroke. Vse tri je dala v sirotišnico, ker bi sicer nosili priimek Čajkovski, tega pa mu ni hotela povzročiti. Ga je pa prosila, ali bi katerega od otrok posvojil. Ni hotel in vsi trije so umrli v zgodnjem otroštvu. Proti koncu skladateljevega življenja je njuno redko dopisovanje postalo bolj spravljivo, po smrti ji je zapustil sto rubljev dosmrtne rente, kar je zadoščalo za dokaj spodobno življenje. Do konca ga je ljubila. Posvetil ji ni niti najskromnejšega glasbenega dela.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 28. november, 2023.