Zapisana izpoved njene srčne bolečine je srceparajoča. Kako primerna beseda. Pa tudi navdihujoče osupljiva. Osupljivost, ki gane in navdahne, pa v tej knjigi dobi čisto posebno vlogo. Kaj vse je ta ženska, avtorica knjige Strto srce, poskusila, da bi se njeno srce zacelilo! Na več kot 350 straneh se pred očmi radovednega bralca poda na razburljivo osebno in znanstveno potovanje, na katerem srečuje znanstvenike, zdravnike in navadne ljudi, ki se ukvarjajo z reševanjem strtih src. Z zanimanjem jim prisluhne in mnoge nasvete preizkusi. Za nekaj tednov gre sama s kanujem po divji reki, naredi krvne teste, ljubimka, tudi z gobicami se zadene, da bi se spoprijateljila s svojo resničnostjo. Ji bo kaj od tega res pomagalo? Bo še kdaj lahko ljubila? Bo še kdaj lahko zaupala? Knjiga je izšla pri založbi UMco.
Zakaj ne obstaja potrjen protokol okrevanja strtega srca?
Shujšala je. Spala ni. Zbolela je na trebušni slinavki. Ni mogla jasno razmišljati, zato se je odločila, da bo poiskala odgovore. O strtih srcih je v umetnosti veliko prebirala, vendar jo je bolj kot to zanimalo, kaj na to pravi znanost. Zakaj ne obstaja potrjen protokol okrevanja? Šla je iskat te raziskave, da bi našla odgovor na vprašanje, zakaj je tako težko preboleti strto srce. Zakaj bi bilo našemu imunskemu sistemu mar, če nas kdo zapusti? Kako je v to vpletena naša kri? Ugotovila je, da naše celice, ki so pozorne na osamljenost, temu prilagodijo svoje delovanje, kar ima včasih strašljive posledice, celo skrajšano življenje ... Želela je spremeniti svojo smer, saj se ji je zdelo, da so tudi njene celice zelo pozorne na njeno žalost. »Podobno kot izguba ob smrti partnerja lahko zlomljeno srce razgradi vašo identiteto. Vendar je žalost ob te vrste strtem srcu še večja zaradi zavrnitve, ki, kot sem spoznala, jo ljudje občutimo kot globoko razvito grožnjo našemu preživetju.« Morala je preživeti in skrbeti za otroke. Poklic raziskovalne novinarke ji je bil v tem primeru pisan na kožo. Ampak tega na začetku še ni vedela …
Za to, da vas zapustijo, ni nikoli dober čas. Starejši ljudje se mučijo enako kot mlajši
Na nekem seminarju v Aspnu, ki se ga je udeležila kot novinarka, je srečala bioantropologinjo Helen Fisher, eno redkih raziskovalk na svetu, ki se ukvarja z možgani ljudi, ki so jih zapustili ljubezenski partnerji. Florence ji je zaupala svojo štorijo in Helen, ki je kakih 20 let starejša, ji je materinsko rekla: »Oh, punčka ... zelo mi je žal ... zelo drugače je, če vas zapustijo, kot če vi nekoga zapustite …« Povedala ji je, da je to ena najbolj bolečih izkušenj in da mnogi znanstveniki preprosto podcenjujejo moč strtega srca. »Ljubezen ni čustvo, ljubezen je preživetveni nagon, ki ga poganja naš nevrokemični nagrajevalni sistem.« V svojih raziskavah je Fisherjeva ugotovila, da zapuščeni o tistih, ki so jih zapustili, razmišljajo 85 odstotkov budnega časa, se obnašajo zelo noro še mesece po tem, kar vključuje neprimerno telefonarjenje, prosjačenje za pobotanje, pretirano uživanje alkohola, dramatično vedenje, skratka, in da starost pri tem ni nič v pomoč. Fisherjeva pravi, da »se možgansko vezje ne spreminja, če imate 18, 48 ali 78 let … starejši ljudje se mučijo ravno toliko kot mlajši.« Kaj lahko stori, da ji bo lažje, jo je prosila. Kaj ji bo pomagalo? Fisherjeva ji je poleg tega, da ji je svetovala, naj napiše zgodbo, rekla: »Poslušaj, punčka, prišel bo čas, ko se boš spomnila tega in si rekla, da ti je žal, da ni odšel že prej.«
Ali ljubimci lahko zacelijo rano?
Čeprav so ji svetovali, naj dlje odlaša z novim razmerjem, se na vse nasvete pač ni odzvala. »Nagon iskanja ljubezni, čeprav le kratkotrajen, je eden najmočnejših gonov, kar jih imamo.« Našla je nekoga, ki ji je pihnil na dušo, da si je rekla: K vragu, zakaj pa ne? In se pustila zapeljati. »Dolgo sva se poljubljala in bilo je čudovito. Izkušnja je bila skoraj duhovna. Že več kot dve desetletji me ni poljubljal nihče drug kot mož. Pa tudi on že dolgo ne.« Toda sčasoma se je izkazalo, da to vendarle ne bo rešitev, čeprav ji je godilo, da ji je pisal, pošiljal besede, s katerimi se je hranila. Ob vsem je izvedela, da ni edina, tip je imel fetiš na ločenke. Svojo napako je zaupala Fisherjevi, in ta ji je dala nasvet: »Če boš nekaj časa preživela kot samska, se bo tvoj živčni sistem umiril in začela se boš počutiti dobro tudi brez drugih … Najprej moraš skozi okrevanje, in tega ne moreš doseči, dokler se ne boš počutila samozavestna in neodvisna. To traja mesece. Težko je okrevati, če si v nekoga zaljubljen. To vse skupaj odloži.« Z moškim je ostala v stiku in pozneje, ko ji je zaupal, da ga privlačijo ločenke, ker da so lahek plen, mu je rekla, naj tega ne počne, ker so ločene ženske kot mladički brez kože. Sicer pa je v tem razmerju ugotovila, da so čustva do njega v resnici čustva do moža, klasični transfer, vanj je prezrcalila moža. Fizični stik ji je pomagal, je pa poslušala tudi podkaste, v katerih so ločenim svetovali, naj počakajo več let, preden začnejo hoditi na zmenke; da je dobro za vsako leto zakona počakati šest mesecev, kar bi v njenem primeru pomenilo 12 let čakanja. Ne, hvala, je rekla.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
