Biti duševno zdrav ne pomeni samo odsotnosti duševnih motenj, je poudarila Petra Lepoša. »Gre za širše stanje, ki se odraža v našem čustvenem, psihološkem in socialnem blagostanju, našem odnosu do sebe, drugih in sveta. Ljudje izražamo stisko na različne načine, bistveno pa je, da jo tako pri sebi kot pri drugih čim prej prepoznamo, da jo lahko nato čim hitreje odpravimo.«
Različne sprožilce imamo
»Ko smo na vrhuncu svoje moči, si mislimo, da se tesnoba in depresija nam ne moreta zgoditi. To ni res, različne sprožilce imamo. Duševna motnja ali stiska je vedno poskus prilagoditve.« Povedala je zgodbo o uspešnem 25-letniku, ki je na videz deloval v najboljši formi, k njej pa je prišel na psihoterapijo, potem ko mu je nekega dne na poti v dobro plačano službo v glavo šinila misel, da bi v tistem trenutku preprosto zapeljal z avtoceste. Tega se je ustrašil, ni vedel, od kod se je vzelo nekaj tako temačnega in groznega. Skupaj sta ugotovila, da se je razlog skrival v nedavni izgubi dedka, ki je ni znal predelati.
Najtežje je narediti prvi korak
»Ko se človek znajde v stiski, je zelo težko narediti prvi korak. Spremljajo ga lahko občutki sramu in krivde. A večja ko je stiska in dlje ko je nekdo prepuščen sam sebi, več strokovne pomoči pozneje potrebuje.« Zunanji opazovalec se pogosto čudi, zakaj človek nič ne naredi, da bi se stiske rešil, a to še zdaleč ni tako preprosto. »Ni res, da oseba v duševni stiski nič ne naredi za izboljšanje. To v resnici počne neprestano, težava pa je v tem, da so naše telo in možgani zelo ekonomično naravnani ter ponavljajo zastarele obrambne mehanizme, ki so nekoč delovali, zdaj pa več ne,« pojasnjuje Petra Lepoša. Nekoč je morda zadostovalo, da so se ob težavah ustavili, preprosto počakali, da minejo, zdaj pa to ne deluje. Zato je toliko pomembneje, da takšnemu človeku ponudimo pomoč.
Ljudje v stiski težko prosijo za pomoč
Bodimo pozorni na znake duševnih stisk. »Zlasti jok je njihov zelo značilni pokazatelj, ni pa edino opozorilo. Opazimo lahko poslabšanje razpoloženja ali spremembe v običajnem razpoloženju, denimo nemir, tesnobo, zaskrbljenost, nezadovoljstvo, razdražljivost in občutljivost za kritiko. Tudi spremembe v medsebojnih odnosih se pojavijo: izogibanje stikov z ljudmi, molčečnost ali konfliktnost. Težave na miselnem področju lahko obsegajo težave s pozornostjo, spominom, pozabljivostjo, pogostejšimi napakami in neodločnostjo. Morda so prisotne celo različne telesne težave, od glavobola, utrujenosti, slabosti do omotičnosti. Značilni so tudi upad motivacije za delo, zamujanje na delo, pogostejši odmori in odsotnost z delovnega mesta, ali pa druga skrajnost, čezmerno delo, ostajanje v službi dlje časa, delo za vikende, nesposobnost odklopa od dela in prisotnost na delovnem mestu kljub slabemu počutju in zdravstvenim težavam. Tudi pogostejše kajenje je lahko eden izmed znakov, da je človek v stiski. Sodelavci stisko sicer pogosto prepoznajo, a si ne upajo ukrepati, bodisi zaradi občutka, da nimajo dovolj znanja, ali skrbi, da bi naredili še več škode.« Izkušena psihologinja na tovrstne zadržke odgovarja: »Če pristopimo z razumevanjem in iskreno skrbjo, kako se ta oseba počuti in kaj se dogaja z njo, ne moremo narediti več škode. Človek v stiski bo kvečjemu dobil občutek, da je nekomu mar in je opazil njegovo stisko. To je veliko vredno, zato zberite pogum in naredite prvi korak. Tudi če vam človek v stiski ne bo pokazal, da mu vaša skrb karkoli pomeni, mu bo nekje v ozadju sedla v misli.«
Kako naj to storim?
»Najpomembneje je, da se nekdo odzove. Če menite, da niste pravi in da bi se sodelavec v stiski lažje odprl komu drugemu, poiščite najustreznejšega človeka, ki se bo z njim znal pogovoriti. V naslednjem koraku razmislite o ustreznem prostoru za pogovor, kjer se bo lahko odprl in ne bo preveč motenj. Vzemite si dovolj časa. Najhujše, kar se lahko zgodi, je, da se vam sodelavec ravno odpre, vi pa začnete gledati na uro, ker se vam mudi, sprejmete telefonski klic ali zaradi drugih opravkov predlagate, da pogovor nadaljujeta drugič. Vaš glavni cilj naj bo, da prisluhnete in pokažete v prvi vrsti razumevanje, sočutje in podporo. Če se sodelavec z vami ne želi pogovarjati, spoštujte njegovo izbiro, vendar mu ponudite, da ste na voljo za pogovor, kadar koli bi to želel. Preverite, kako je, kako se počuti. Delite z njim svoja opažanja, a mu pustite, da se z vašim vidikom ne strinja. Bolj kot iskanje pravilnih besed in nasvetov bo v pomoč, če aktivno poslušate, pokažete iskren interes in dobronamernost, sprejemate vse njegove občutke. Iz sočutja pridejo pravi odzivi, ki osebno pomirijo,« je svetovala strokovnjakinja.
Vse ostane med vama
»Zagotovite sodelavcu zaupnost. Edino kadar presodite, da gre za primer hude in ogrožajoče stiske, ki bi lahko imela bistvene posledice za njegovo varnost in zdravje ali varnost in zdravje koga drugega, ga prosite za dovoljenje, da smete deliti informacije z njegovim nadrejenim ali drugimi pristojnimi osebami. Pozorni bodite na svojo nebesedno, telesno govorico. Skušajte ohraniti primeren očesni stik. Postavljajte odprta vprašanja, da izveste več o ozadju dogajanja. Povzemajte slišano in preverjajte, ali ste razumeli prav. Poskusite dati svoja stališča na stran. Razmislite o tem, kaj potrebuje, in ga vprašajte, ali mu lahko kakorkoli pomagate. Zavedajte pa se svojih omejitev. Njegovih težav ne morete rešiti, lahko pa pomagate po svojih najboljših močeh, da jih vaš sodelavec reši sam. Tudi razbremenitev je pomoč. Preverite, kaj je sodelavec že preizkusil, kako si je že skušal pomagati. Se je že kdaj srečal s takimi izzivi? V primeru nemoči in brezizhodnosti ga spomnite na njegove pretekle uspehe. Zaključite pogovor z načrtom o naslednjih korakih in dogovorom, da ga boste ponovno kontaktirali. Ob tem ne bodite pokroviteljski. Ponudite svojo razpoložljivost, če jo bo potreboval. Obenem pa poskrbite zase. Če ste zaskrbljeni zaradi pogovora in vam je ta prišel do živega, najdite poti, da se razbremenite in sprostite. Lahko tudi vprašate koga za nasvet ali mnenje, a ob tem spoštujte sodelavčevo zaupnost.« Žal duševne stiske ne izginejo z danes na jutri, je sklenila Petra Lepoša. Človek v takšnem stanju potrebuje večjo fleksibilnost delovnega časa in manj obremenitev. Predvsem pa nekoga, ki se ga trudi razumeti, podpreti in mu pomagati po svojih najboljših močeh. Morda ste prav vi tisti, ki lahko bližnjega, sodelavca ali znanca spodbudite, da se dvigne iz primeža obupa in tesnobe.
Kdaj človeka usmeriti po strokovno pomoč
- Kadar v pogovoru zaznate izrazito nemoč in obup, iz katerega se sodelavec ne more premakniti;
- ob hujših psiholoških stiskah, ki trajajo dlje časa – brezvoljnost, težave z alkoholom ali prepovedanimi substancami;
- če je ogroženo življenje te osebe ali življenje kogar koli drugega;
- če v pogovoru zaznate, da je njegovo vsakdanje delovanje močno okrnjeno (to morda opazimo tudi po izraziti neurejenosti, slabši ali popolni odsotnosti osebne higiene ...).
Človeka lahko v teh primerih usmerimo k osebnemu zdravniku, na Regionalni center za duševno zdravje odraslih, nujno medicinsko pomoč in psihiatrične bolnišnice ali na brezplačno psihološko svetovanje v poslovalnicah Posvet, ki delujejo v različnih krajih Slovenije (posvet.org). Ljudem v stiski je na voljo tudi pomoč po telefonu: vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj lahko pokličejo na telefonsko številko (01) 520 99 00, 24 ur na dan pa je dosegljiva zaupna telefonska linija Samarijan in Sopotnik (116 123 – klic je brezplačen).
Društvo SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja: 080 11 55
Hospic (podpora žalujočim): 051 419 558
NeBojSe – spletni portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami najdete na naslovu www.nebojse.si
