Kar naj pridejo, je rekel cenjeni soprog, ni problema, takoj podpišem. Babica je globoko vzdihnila. Najdražji jo je začudeno pogledal. Saj menda ne nameravajo iz mene narediti vegetarijanca, je vprašal sumničavo. Ker mučenje je eno, ogrožanje njegovega zrezka, ki se tako lepo prilega k praženemu krompirju, pa nekaj čisto drugega. Saj ne bodo govoričile o tem, kako vidijo v vsaki mesni jedi nedolžne oči ubogega telička (ali kaj podobno ljubkega), kar pomeni, da lahko takšen obrok v miru pogoltnejo le skrajno perverzni nagnusneži? Vsaj zadnjič, ko so nam ponujali v podpis peticijo proti zapostavljanju in zlorabljanju živali, so bile obrazložitve približno takšne. Cenjeni soprog, ki je pravilno razumel, da je razglašen za perverzneža in psihopata, je takrat reagiral precej neuravnovešeno in z ne prav ljubeznivim besednjakom ljubitelje živali postavil pred vrata.
»Prosim, obnašaj se spodobno, ker pridejo seniorke iz sosednjega kluba, iz našega te namreč že poznajo,« je bila odločna babica. Kaj pa je narobe z menoj, je vzrojil cenjeni soprog. Nič, nič, le nekoliko vzkipljiv da je. »Morda je najbolje, če se častno umakneš v klet, kjer bi lahko prebral krompir, zdi se mi, da gnije!« Cenjenemu soprogu seveda ni prišlo niti na misel, da bi se umaknil brez boja. Sploh pa, od koga bodo dame dobile podpise, če bo babica vse napodila v klet?
No, in so prišle, tri lepo urejene starejše gospe, ena celo z zelo vidnim liftingom, vse pa izdatno nalakirane, spolirane in zmejkapirane. V volnenih plaščih z ovratniki iz umetnega krzna. Poudarjeno umetnega. Kajti one pač ne bodo povzročale smrti ubogih živali, da bi se lahko kitile z njihovim perjem. Ali dlako.
»Pri nas nima nihče krznenega ovratnika,« se je brž pohvalil cenjeni soprog.
Saj ne gre samo za ovratnike, so pohitele gospe. »A vi ljubite živali?« so se zapičile v najdražjega, saj so pri priči ugotovile, da je nedvomno najtrši oreh pri hiši. »Kako – ljubim,« je bevsknil. »Ljubim svojo ženo (hvala, hvala), rad imam svoje otroke in sem naklonjen hišnim živalim, sicer jih ne bi imel!« »Torej nimate najboljšega prijatelja«? je vprašala ena od gostij. Seveda ga imam, se je pohvalil. Pa bi ga pojedli, so rekle vse tri hkrati, medtem ko se je babica nekje v ozadju držala za glavo. Le čemu bi požrl svojega najboljšega prijatelja, skupaj sva že iz vrtca, je lovil sapo cenjeni soprog. Ojej, je zacvilila ena od gostij, mar ni vaš najboljši prijatelj pes? Kako to mislite?!
Najbrž gre za nesporazum, je skušala stvari zgladiti babica, da bi nekako zaščitila seniorke, ki so prišle s peticijo proti reji živali za krzno, tudi lov na nutrije so seveda omenjale. »Poslušajte, imam papagaja, ki ga ne bom pojedel niti v primeru, če bom kdaj, bognedaj, prepuščen stradanju, in imam mačka, ki ga tudi ne nameravamo spremeniti v klobase, ker nam je zelo ljub, ne pa tako, da bi mu pustili požreti papagaja, čeprav si to želi. Maček namreč, ne pa jaz.« Babica je seniorke pospremila ven in se hkrati opravičevala, češ da je ognjeviti gospod vstal na levo nogo, ta pa se je drl za njimi, od kod, mislijo, je prišla volna za njihove tople plašče. Pa usnje za njihove udobne čevlje? Potem pa je le šel prebirat krompir.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
