Tako prijazen in dobrohoten, da nas nekatere še danes čudi, da ga je politika sploh hotela. V zvezi s tem morda samo en droben detajl: med pogovorom sta nama v njegovi delovni sobi delala družbo plišasti kanadski los in medvedek v uniformi malteškega podmorničarja. Tam sta še od časa pandemije, ko je moral Marko s svojimi študenti na pomorski fakulteti čedalje bolj komunicirati po Zoomu. In ker je vedel, da so študentje pogosto živčni, je želel, da bi lahko njihove oči med pogovori počivale na nečem ljubkem in domačnem … torej na nečem, kar jim bo že takoj na začetku pogovora dalo vedeti, da so v prijateljski družbi.
Kaj je pravzaprav svetilnik, ki ste si ga izbrali za naslov svoje življenjske pripovedi?
Odgovor je večplasten. Kot prvič, svetilnik seveda povezujemo z morjem. In morje je poleg iskanja smisla druga velika rdeča nit mojega življenja. Kot deček sem kljub bolehnosti želel postati pomorščak, nakar sem našel kompromis v morskem pravu. No, pa tudi ljubezen mojega življenja, moja žena Ester, je Primorka. V resnici je bila zame najpomembnejši svetilnik od vseh vedno ljubezen.
Ljubezen?
Pa ne samo partnerska ljubezen in ljubezen do otrok, temveč ljubezen do vsega. Brez ljubezni ni ničesar. Lahko bi rekli, da sem vse življenje iskal lučke, ki so v meni pomagale prižigati ljubezen. Iskal sem jih povsod – na morju, v vesolju in tudi v lastni duši. In zato sem po nasvetu svoje zlate urednice Tadeje Zupan pripoved o svojem življenju naslovil s Svetilnik. Potem je to potrdil tudi naš redni digitalni družinski konzilij, na katerem se sin javlja iz Dubaja, hčerka pa iz Škofij. Konzilij se je strinjal, da bodo »padci in pobiranja« kot nalašč za podnaslov.
Sploh ker ste o teh padcih in pobiranjih tako iskreno spregovorili! Za to vam moram res čestitati. Gotovo je terjalo veliko poguma, a vas ima zaradi vaše iskrenosti na koncu knjige bralec rad.
Hvala. Ne morem vam povedati, koliko mi te besede pomenijo.
Z zgledno iskrenostjo ste spregovorili tudi o svojem osvobajanju od alkoholizma.
Alkohola je bilo v moji širši družini na pretek. In tudi alkoholikov ni manjkalo, torej gre, žal, za zelo tipično slovensko zgodbo. Tako sem to mamilo okusil že v ranem otroštvu, ko sem doma po obiskih iz kozarcev iz radovednosti posrkal preostanek opojne tekočine. Mnogo več se je pilo pri maminih sorodnikih v Šentjurju, ki imajo še danes znano gostilno. Dedov brat Tonči iz Žalca pa mi je v kleti na skrivaj vselej dovolil, da sem krepko potegnil iz v sod napeljanega »šlaufa«.
In ker se je v okolici toliko pilo, ste začeli piti tudi vi.
To je bil vsekakor pomemben faktor. Prvič sem se malce opil na valeti. Intenzivno pijančevanje pa se je začelo v srednji šoli.
No, seveda! Tudi jaz sem moral kar veliko piti, da sem se nekako prebil skozi ves sadizem srednje šole.
Oh, meni se pa ni bilo treba nič prebijati! In tudi nisem pil zaradi travm iz otroštva ali česa podobnega. Ne, pil sem zato, ker me je alkohol opogumil, da sem lažje ogovarjal dekleta in bolje igral na kitaro. Tudi pel sem v objemu omame lepše – torej predvsem samozavestneje, kot bi sicer. Ne pozabiva, da je tisti, ki ga »dobro nese«, v naši kulturi velik frajer.
Kar naštevate, sploh niso zanemarljive prednosti oziroma koristi.
Niso. Zato sem veselo popival naprej tudi med študijem. In potem v različnih službah, kjer nismo zamudili enega samega rojstnega dneva, obletnice ali praznika. Še posebej intenzivno se je »tankalo« v zavarovalništvu. Največkrat s pretvezo poslovnih kosil in večerij. Vse za poslovni bonton, kajne? Samo pri zajtrkih se ponavadi ni pilo. Okej, razen pri obiskih naših bivših južnih bratov, ki so ti včasih ob jutranji kavi mirno prinesli tudi deci ali dva rakije. In poslovna klima je takrat narekovala, da bi jo bilo precej tvegano zavrniti. Pri poslih, v katerih sem sodeloval, so se namreč obračali ogromni denarji. No, potem je pa prišlo še moje udejstvovanje v politiki …
Prav to sem vas hotel vprašati. Je bila politika zadnji žebelj v krsti vašega alkoholizma?
(vzdih) Bo kar držalo. Prej sem pil, da bi bil všeč svoji okolici in da ne bi slučajno ostal neopažen. Kar je bil pravzaprav natanko enak motiv, kot sem ga imel že v gimnaziji. No, po vstopu v politiko pa sem začel sčasoma piti kot tisti žalostni pijanec iz Malega princa. Torej kot nekdo, ki se je vdal v usodo in pije, da bi pozabil, da ga je sram, ker pije.
Kakšne močne besede! Ampak kako je tako dobrosrčen in iskren človek kot vi sploh zašel v politiko?
Heh, včasih sem bil prepričan, da je šlo za naključje. Danes pa vem, da naključij ni, saj se v tem vesolju vse zgodi »na ključ«. Ta zgodba mi je bila preprosto namenjena. Minister sem postal deset dni po začetku politične kariere. Zaradi umika SLS iz koalicije je Ropova vlada čez noč potrebovala šest novih ministrov. Meni so ponudili ministrstvo za promet. In tako sem pač postal nov obraz.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 43, 24. oktober, 2023.
