V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je na filmska platna kot strela z jasnega udaril nov obraz, Robert De Niro. Prvič s(m)o ga zares opazili v Ulicah zla (Mean Streets), leta 1974 pa je svet prevzel z briljantno igro mladega Vita Corleoneja v Botru II, ki mu je pozneje prinesla oskarja za najboljšo stransko vlogo. Od takrat je njegov talent zaznamoval mnoge nepozabne filme. Taksist. Bilo je nekoč v Ameriki. Lovec na jelene. Razjarjeni bik (za katerega je dobil še oskarja za najboljšega igralca). Dobri fantje. Kazino. Vročina. Policaji. Za dežjem posije sonce. Kritiki so se strinjali že od začetka: to je igralec desetletja. Njegova sposobnost, da se iz živčnega uličnega nasilneža spremeni v očarljivega glasbenika ali elegantnega tajkuna, je bila naravnost čarobna. Še posebej, ker je zasebno vedno ostajal uganka. Intervjuje je preziral in jih desetletja sploh ni dajal. »Potem ko dam intervju, ves svoj čas porabim za to, da razložim, kaj sem mislil,« je leta 1977 dejal za Time. »Po svojih prvih filmih sem dajal intervjuje, potem pa sem pomislil, kaj je tako pomembno pri tem, kje sem hodil v šolo in kaj so moji konjički. Kaj ima to opraviti z igralstvom, z mojo lastno glavo? Nič.« Z leti se je nekoliko omehčal, a še vedno slovi kot težek intervjuvanec.
Bled in čuden. De Niro se je rodil in odraščal v Greenwich Villageu. Njegov oče, čeden, kodrolas, strasten moški, pol Irec, pol Italijan, je bil abstraktni slikar. Slikarka je bila tudi njegova mati, Virginia Admiral, ženska močnega videza in hripavega glasu. De Nirovi so bili del ohlapno povezane umetniške skupnosti, ki je med drugo svetovno vojno vzbrstela v Greenwich Villageu. V ulici Bleecker Street so imeli nekakšen salon, kamor so zahajali umetnostni kritiki, filmarji in umetniki. Nihče ni imel denarja, imeli pa so zamisli in zanos.
Njegov oče, Robert De Niro starejši, se je po dolgem boju samega s sabo sprijaznil s tem, da je homoseksualec, in leta 1946 sta se zakonca De Niro sporazumno razšla. Virginia se je s svojim dveletnim sinom preselila v stanovanje na West Fourteenth Street. Da bi sebe in malega Bobbyja preživela, je opravljala delo tipkarice. De Niro je bil samotar, boleče sramežljiv in odmaknjen. Redko je govoril, njegov prostor je bila tišina. Po šoli se je podal na potepanje po ulicah Male Italije mimo zanikrnih barov in biljardnic ter se sčasoma pridružil ulični tolpi v Kenmareju. Člani tolpe so mu dali vzdevek Bobby Milk, »ker je bil bled in čuden«.
Svojo prvo vlogo, strahopetnega leva v šolski produkciji Čarovnika iz Oza, je odigral pri desetih letih in že takrat ugotovil, da želi postati igralec, »ker bi se potem lahko izrazil«. Od takrat naprej je bil reden gost kino dvoran. Pri šestnajstih je opustil srednjo šolo in se ni več vrnil, namesto tega se je vpisal v tečaj scenskega študija. Leta pozneje je za Time poskušal razložiti, zakaj je postal igralec: »Sprva je bilo biti zvezda velik del moje odločitve. Ko sem se lotil posla, pa je postalo bolj zapleteno. Popolnoma se potopiti v drug lik in izkusiti življenje kot on, ne da bi morali tvegati posledice v resničnem življenju – to je poceni način, da počnete stvari, ki si jih sami nikoli ne bi upali.«
Družina nad vsem
Robert je moral že zgodaj začeti skrbeti sam zase in prijatelji se spominjajo, da se je vozil naokoli s škripajočim kolesom in bil vedno brez denarja. Bil je obseden z odkrivanjem svojih korenin. Nekega poletja je štopal z Irskega v Italijo in poskušal najti sorodnike. Našel jih je v kraju Campobasso, na pol poti med Neapljem in Rimom. Po obisku pri njih je šel še k očetu, ki je živel v Franciji. De Niro starejši je slikal in skiciral pokrajine, akte, portrete, tihožitja in komaj shajal, a slikanju se za nič na svetu ni bil pripravljen odpovedati. Bobbyja se je očetova predanost močno dotaknila in celo na avdicije je nosil portfelj očetovih skic. »Pozdravljeni,« se je predstavil, »sem Bob De Niro in prepričan sem, da ste že slišali za mojega očeta.« Baje naj bi De Niro takoj, ko si je to lahko privoščil, obema staršema kupil prostorna ateljeja, kjer sta lahko ustvarjala.
De Nirova sta tudi po ločitvi ostala tesna prijatelja. Tudi njun zvezdniški sin nanju ni pozabil in ju je pogosto obiskoval. Za De Nira je družina namreč zelo pomembna. Njegova nekdanja pomočnica je nekoč povedala, da je v stalnem stiku s svojo babico, starši, nečaki in nečakinjami in je odličen oče svojih otrok.
Perfekcionist in strašljiv kolega
De Niro je kmalu postal simbol novega Hollywooda in ljubljenec velikanov tiste generacije režiserjev: Martina Scorseseja, Francisa Coppole, Michaela Cimina in Briana De Palme. Njegove priprave na vloge so postale legendarne. Za Vita Corleoneja v Botru se je popolno naučil sicilijanskega narečja, saj v filmu spregovori le osem angleških besed. Za Taksista je pridobil licenco in zares vozil taksi po New Yorku. Dobil je žulje na palcu, ko se je učil igrati saksofon za New York, New York. Za svojo z oskarjem nagrajeno vlogo boksarja Jaka LaMotte v Razjarjenem biku je eno leto preživel v ringu, potem pa je uničil mišičasto postavo, ki jo je tako pridobil, in se zredil za dvajset kilogramov, da bi prepričljivo igral ostarelega borca. »Čutim, da si moram zaslužiti pravico do vloge,« je pojasnil ob tem. Dela kar naprej in je pri svojem delu skoraj obsesiven. V vlogo se popolnoma potopi in v njej ostane tudi, ko kamere ugasnejo. Režiser Elia Kazan je o njem dejal: »De Niro je več stvari hkrati. Je otrok ulice, a kljub temu zelo občutljiv človek. V njem je veliko ljudi. Sprostitev in izpolnitev najde v tem, da postane nekdo drug. To je njegovo zadovoljstvo, njegovo veselje. Še nikoli nisem videl človeka, ki bi tako trdo delal. On je edini igralec, ki me je v petek poklical in rekel: 'Dajva, delajva še konec tedna!'«
Zaradi njegovega kultnega statusa, delovne etike, pa tudi na pogled stroge, nedostopne in godrnjave pojave se še zdaj tresejo hlače igralcem, ki z njim prvič snemajo. Tudi velika imena klecnejo pred vso to veličino, a potem, ko ga spoznajo, imajo zanj le pohvalne besede. Njegovi dobri prijatelji pa se ob njegovi javni podobi le muzajo. Poznajo ga kot milega, pozornega človeka mehkega govora. Morda je De Niro, kot ga vidimo drugi, le dobra krinka, da ima mir pred oboževalci in paparaci, katerih pozornosti si zelo očitno ne želi.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
