Paula Mihaela Unetič pa ne miruje – občasno se dvigne iz invalidskega vozička, kot da bi hotela steči, vendar ne zmore. Uživa pa v plavanju, jahanju in vožnji terapevtskega kolesa. In to kljub bolečinam, ki so del njenega življenja. Te zna prenašati, težko pa prenese pogled na prasko – ta jo prestraši in »boli«. V jok jo spravi le spoznanje, da česa, kar bi hotela narediti, ne zmore.
Objemi
Srečanje s Paulo in njeno družino je srečanje z ljubeznijo. Paula daje tej ljubezni ritem, kajti v skoraj enakih intervalih začuti potrebo po tem, da koga od svojih dragih objame, najprej babico, nato mamico in že je na vrsti Ivo ... Z objemi »zdravi« sebe, predvsem pa druge. Neverjetno je skrbna, med drugim opozarja na to, kdaj mora kdo v družini vzeti zdravila. Bolezni pa je v tej družini veliko. »Pri nas doma je veliko zdravil in ogromno medicinskih pripomočkov,« pravi 33-letna mamica Marija Unetič, ki je tudi sama izkusila težko bolezen.
Začeli so znova – učila se je jesti, hoditi, govoriti ... Z možem sta jo spremljala tudi na dvomesečno terapijo v italijanskem Trentu, tam je Paula prejemala protonsko obsevanje.
Kadar jim je hudo, zapojejo
Pri desetih letih je tako rekoč čez noč zbolela. Zbudila se je močno zatečena, vode ni mogla več odvajati; diagnoza je bila redka in zelo težka bolezen ledvic, ki jo povzroča bakterija. Samo dva taka bolnika sta bila takrat v Sloveniji. Morala je počivati, in namesto da bi tekala z otroki v naravi, se je sama doma tolažila z igranjem klarineta. Veliko časa je prebila v bolnišnici, pogrešala je domače in prijateljice ter neprestano jokala. S hvaležnostjo pa se spominja sester, ki so jo tolažile in usmerjale v vedrejše misli.
»Ko sem spremenila tok žalostnih misli in nehala jokati, se je stanje začelo izboljševati. Toda vsa moja najstniška leta so bila povezana s to boleznijo, borila sem se za življenje in se naučila ostati mirna ter vedra, saj sem s tem varovala energijo. To mi sedaj pride še kako prav. Pri nas doma ne tarnamo, ampak kadar nam je hudo, pojemo. Tudi Paula rada poje.« Bolezen ji je narekovala tudi šolanje, Miha, njen brat dvojček, s katerim sta zelo povezana, je nadaljeval glasbeno izobraževanje in je danes profesor tube ter dirigent, Marija pa je ob glasbeni šoli končala tudi poklicno šolo.
Ljubezen je lahko zdravilo
Ko je leta 2013 srečala Zorana, je bila to ljubezen na prvi pogled, ki je kljub težkim preizkušnjam cvetoča in čedalje močnejša. Nosečnost (in sreča v ljubezni) je Mariji prinesla posebno presenečenje – njeno zdravstveno stanje se je bistveno izboljšalo. Žal pa je bila med nosečnostjo v nevarnosti Paula – sum na downov sindrom je narekoval amniocentezo in zaradi luščenja v maternici je Paula v maminem trebuhu rastla v ovojih, ki bi jo lahko poškodovali. Toda Marija je rodila povsem nepoškodovano in zdravo deklico, kar je bil glede na napovedi pravi mali čudež. Čudežev pa je pri Pauli še veliko.
»Hudo je bilo zaradi njene bolezni, pa tudi zato, ker sva mojim staršem pustila enoletnega Martina. Glede na to, da je oče v invalidskem vozičku, je bilo za njiju še težje.«
Čez eno leto je dobila bratca Martina. Počasi so začeli obnavljati očetovo domačijo v Stari vasi na Bizeljskem, ki je v zelo slabem stanju. Z dvema plačama – Zoran je v službi na brežiški komunali, Marija pa je bila zaposlena v domu starejših – bosta zmogla, sta si rekla. Sedaj pa ne gre več. Ob domačiji sta že oče Ivan in mama Nada hotela postaviti hišo, pa jima očetova mama tega ni dovolila. Alkohol ji je uničil telo in duha in sina Ivana je dala v rejo. Kot otrok ni bil deležen ljubezni, v družini, ki si jo je ustvaril z ženo Nado, pa je te obilo. Zato je bilo lažje prenašati težave – najprej hčerkino in nato še njegovo bolezen. Zaradi diabetesa so mu amputirali obe nogi, vsak drugi dan pa mora na dializo. Paula to čuti in razume, zato je dedi, ki je tako kot ona na invalidskem vozičku, njena »velika skrb« ter zabavna družba hkrati.
Samo da je preživela
Te družine žal ne obide nobeno hudo; ko je bila stara dve leti in pol, so opazili, da je začelo Paulo, bistro in lepo »kot angelček«, zanašati. Vzrok je bil tumor v glavi. »Takoj smo ukrepali in tako hitro se je vse odvijalo, da se nisem zavedala, kako resna je situacija. Pred operacijo, ko smo čakali na izvid tumorja, sem sedela ob njeni bolniški postelji in jo držala za rokico. Ko je zdravnica povedala, da je tumor rakav, sem okamnela od groze, Paula pa me je takrat stisnila za roko in se mi nasmejala – kot bi me hotela potolažiti in mi obljubiti, da bo še vse dobro.« Operacija naj bi trajala tri ure, toda trajala je šest ur in pol. Ko se je deklica prebudila, je imela na obrazu močo parezo. Med operacijo ji je kri zalila možgane in so jo morali celo oživljati. Prva stvar, ki jo je izrekla po operaciji, pa je bila Miki Miška – to je še vedno njena najljubša igrača. »Bilo je vse tako nerealno in hkrati nekako ohrabrujoče. Samo da je živa«, pravi mamica Marija.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
