Peter je izredno odprt, komunikativen in spontan človek, ki mu je videti, da se dobro počuti v svoji koži. Zelo hitro se poveže s sogovornikom, občutek dobiš, kot da ga že dolgo poznaš, zato je intervju videti kot prijeten klepet s starim prijateljem. Res ni čudno, da je zelo priljubljen med ljudmi. »Sem človek z milijon vzdevki. Prijatelji me kličejo Pete, Jay, PJ, Stivi, Pero ... Na vsakega se z veseljem odzovem,« pravi mladenič slovenskih in angleških korenin. Njegov oče je Anglež, ki se je zaljubil v Slovenko. Rodila sta se jima sinova Peter Steve in Martin Adam (Petrov mlajši brat je zelo nadarjen pesnik in glasbenik, ki veliko nastopa). Velika ljubezen staršev je balet, oba sta (bila) odlična in večkrat nagrajena plesalca. Mama Nena Vrhovec, ki je nedavno dobila nagrado za življenjsko delo, je že pri šestnajstih letih začela plesati v SNG balet Ljubljana in v karieri primabalerine nanizala številne vloge ter zanje dobila odlične kritike. Od leta 2000 svoje bogate izkušnje z veliko predanostjo prenaša na učence in učenke, ki na tekmovanjih posegajo po najvišjih mestih. »Ob rojstvu sem bil zelo velik dojenček, pravi 'turbo baby'. Tehtal sem skoraj pet kilogramov. Ker sem tako hitro rastel, je zdravnik rekel mami, naj čim več časa preživim v vodi, da bi se izognil težavam s hrbtenico. Tako me je že pri treh letih vpisala k plavanju. Namesto v baletnih copatkah in umetniških vodah sem vso svojo mladost, pa tudi odrasla leta, preživel v športnih vodah. Vse drugo je zgodovina. Nekaj že mora biti v bazenu, da tako dolgo vztrajam, četudi je polno vzponov in padcev in še malo ni lahko,« se smeji Peter.
Začel s prijateljem, prišel do vrha
Začel je s prijateljem Nikom Korošcem. Družila sta se in pridno trenirala, v srednji šoli pa je Peter naredil preboj. »Saj sem bil kar dober, s 17 leti konkurenčen na evropski ravni, vendar sem vedel, da se moram zgledovati po odličnih slovenskih plavalcih tiste dobe – Emilu Tahiroviču, Matjažu Markiču, Damirju Dugonjiču in drugih. In res se je trdo delo obrestovalo. Vsa tista leta nenehnih treningov zgodaj zjutraj, že pred začetkom šole, pa tekmovanja in ves preostali cirkus,« se spominja Peter, ki se je v tretjem letniku odločil za študij in treninge v Ameriki. Na univerzi v Tennesseeju je dobil polno štipendijo za študij ekonomije, marketinga in poslovnih ved, obenem pa odlične pogoje za treninge in tekme. »Ameriška leta so me dodobra zaznamovala. Brez njih zdaj ne bi bil, kar sem. Precej sem se spremenil, postal sem bolj komunikativen, odprt, proaktiven, vedno pripravljen na akcijo in sodelovanje. Z jezikom nisem imel težav, saj sem enako dober v slovenščini in angleščini, zato mi ni bilo težko študirati in navezovati stike s sošolci ter trenerji, kljub temu da ob prihodu nisem poznal nikogar. Pet let me je dodobra zaznamovalo. Pridobil sem dve diplomi in med drugim za preživetje delal kot reševalec iz vode. Zadnji teden študija pa sem spoznal Sheridan, ki je bila na fakulteti tudi športnica, odlična v softbolu (bejzbolu za ženske). Že ko sem jo zagledal, mi je bila silno všeč, nato pa se je najina ljubezen samo še poglabljala. Kolikor sva lahko, sva preživljala čas skupaj, nobenemu od naju se ni bilo težko voziti tri ure daleč,« se smeji Peter. Njegovemu trenerju s fakultete so potem ponudili mesto trenerja v Nemčiji. Avgusta 2019 sta spakirala kovčke in se preselila tja. Tudi tista tri skupna leta so bila krasna. Oba sta delala na daljavo, Peter pa je še treniral in tekmoval. 15. oktobra 2021 pa je Sheridan na njen rojstni dan v Bohinju zaprosil za roko.
Nenavadna snubitev
...
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
