»V Sloveniji imamo prava zeliščarska nebesa, ki nam v tem obdobju leta še vedno ponujajo ogromno: pravi in sladki pelin, koprivna semena ter v septembru tudi liste kopriv, rman, timijan, origano, šetraj, ameriški slamnik, cvetove ajde, hmelj, citronko, plodove gloga, meto, zlato rozgo, plodove črne kumine, liste in cvetove koprca ter koromača, tulsi (sveto baziliko), pozni trpotec, močvirski oslad in pehtran. To je redek privilegij,« pravi Sanja in svetuje, da vse rastline nabiramo na višji nadmorski višini, saj raziskave potrjujejo, da se delež zdravilnih učinkovin v višjih legah podvoji ali celo potroji.
»Razumljivo, saj tam uspevajo v veliko težjih razmerah in imajo veliko krajšo vegetacijsko dobo. Da bi rastlina samo sebe zavarovala pred ekstremnimi razmerami, vetrom, mrazom, temperaturnimi razlikami in močnim UV-sevanjem, mora proizvesti več zdravilnih učinkovin. Kaj bo imela v sebi, je najbolj odvisno od njenih življenjskih izkušenj. Rastline, ki zrastejo na njivi, se ne morejo primerjati z enakimi iz visokogorja. Kadar zemlja vsebuje veliko dušika, namreč v rastlinah začnejo upadati vrednosti vitamina C in antioksidantov.«
Kako vemo, kdaj je popoln čas za nabiranje ameriškega slamnika? Po popku. Kadar je ta že v obliki piramide, je to znak, da je rastlina že nekoliko prezrela, kadar so ježice sredi cveta še bolj ploščate, pa je prehitro za nabiranje, saj v njem še ni dovolj koristnih snovi. Iščimo ježke sredi socvetji, ki so polkrožni in v katerih opazimo cvetni prah. Takšen ameriški slamnik je zadetek v polno ter odlična izbira za sušenje in tinkturo.
Na 1600 metrih in više
»V visokogorju ima plahtica premer lista od dva do tri centimetre in si mislimo, da je to drugačna sorta od tiste, ki jo imamo na vrtu in ima premer deset centimetrov. Ne, to je enaka sorta. Tudi kumino in rman velja nabirati na nadmorski višini 1600 metrov in več. Res je, da se bomo pri nabiranju kumine na takšni višini zamudili štirikrat dlje, saj tam ni metrska kot v nižinah, temveč raste bolj v bonsajski različici. Ampak samo eno njeno zrno damo v usta in v trenutku začutimo njen močni vpliv. Tako mogočnih rastlin, kot so tam, ne moremo kupiti,« poudari. Kadar sami nabiramo rastline, pa imamo še eno prednost: izbiramo namreč tiste, s katerimi resoniramo. »To pomeni, da smo z njimi na isti frekvenci. Vsa ljudstva, ki se ukvarjajo z nabiranjem rastlin, od Sibirije do Amazonije, se držijo načela, da utrgajo le rastline, ki jih pokličejo. Vašega pogleda ne pritegnejo slučajno. To je vez, komunikacija in uglaševanje s točno določeno rastlino, ki jo bodo tudi vaše celice povsem drugače sprejemale ter vsrkale. Vse je samo igra vibracij in ples energij.«
Kako sušiti
»Najmodernejša oblika sušenja je liofilizacija, s katero se ohranijo snovi, ki bi sicer ob daljšem sušenju hitro razpadle. Ohranijo se barva, okus in učinkovine, a gre žal za zelo drag in energijsko potraten proces. Sušenja zelišč se zato lahko lotimo drugače. Z električnim sušilnikom to dosežemo hitro, barve se lepše ohranijo in izgube zaradi vlage so manjše. Pri tovrstnem sušenju je manjša verjetnost, da bodo rastlino napadle plesni, ker izsuši bolj kot zrak. Žal pa ima tudi ta oblika svoje pomanjkljivosti: električni sušilnik bombardira rastlino s pozitivno nabitimi ioni, ki uničujejo oziroma zmanjšujejo njene antioksidativne moči. Poleg tega je elektrika dražja in se bo verjetno še dražila. Čaji, ki jih posušimo na zraku, so veliko bolj aromatični in učinkoviti. Zrak je naraven medij, ki najnežneje in povsem brezplačno izsušuje rastlino. Potrebujemo le eno stopinjo več, kot je v okolju, ter stalen pritok zraka, pa se bo rastlina uspešno sušila. Paziti pa moramo, da to ne bo trajalo predolgo, saj bo sicer rastlina začela izgubljati kakovost.«
Sploh prvi dan sušenja je zelo pomemben
...
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 35, 29. avgust, 2023.
