Življenje, ki ga je prikrajšalo za brezskrbna najstniška leta, je po vojni začel zajemati z veliko žlico. Bil je hiperaktiven državljan. »S soprogo Marico sva bila odličen tandem. Ker je bila na občini Radovljica zaposlena v računovodstvu, je kot tajnica naše krajevne skupnosti prevzela tudi vodenje financ. Ogromno smo naredili s samoprispevki krajanov.« Alojza krajani Zgornje Dobrave, tu si je namreč ustvaril družino, poznajo kot človeka, ki je »zrihtal«, da so v kraju med prvimi dobili asfaltirano cesto, telefon, bil je zaslužen za prvo avtobusno linijo v Lipniški dolini, najbolj pa se je doma počutil med gasilci in izgnanci. »Z ženo sva bila povsod zraven. Najsi je šlo za organiziranje vaške veselice, zbiranje sredstev za boljše življenje krajanov ali organizacijo kakšne družabne aktivnosti.« Tako se je leta 1957 Alojz domislil, da bi Prešernov praznik proslavili s pohodom v Vrbo. Vaščani Dobrave zdaj že več kot 60 let vsako leto prehodijo dobrih 12 kilometrov, da se poklonijo našemu največjemu pesniku. Poleg družbeno aktivnega dela in služb sta Alojz in soproga še kmetovala. Pri sedemdesetih je Alojz postal vdovec. Ko ga je sedem let pozneje zadela kap, se je sam iz Šenčurja pri Kranju, kjer je živel s prijateljico, odpeljal v Radovljico k zdravniku. Pri 80 se je s prijateljico razšel in izdal prvo knjigo o izgnancih (šest let pozneje še drugo). Pri 81 je zaživel na novo. Preko oglasa je spoznal Anico, postala je njegova velika ljubezen.
Največ funkcij v vasi
Alojz se pohvali, da je imel največ različnih funkcij v vasi. »Vleklo me je v napredek, zato sem ves svoj prosti čas posvetil prizadevanju za boljše življenje.« Bil je zelo aktiven član krajevne skupnosti, 36 let je bil tudi predsednik pokopališkega odbora, znan je bil po svojih govorih na pogrebih, leta 1992 je bil med ustanovnimi člani društva izgnancev, 26 let je bil predsednik društva izgnancev, dva mandata predsednik Zveze borcev Dobrava, aktiven je bil tudi pri Rdečem križu, še posebej pa ga je vleklo med gasilce. Bil je ustanovni član gasilskega in številnih drugih društev. »Osem let sem bil v gasilskem društvu predsednik, 15 let poveljnik, dve leti tajnik. Opravil sem tudi več tečajev in izpitov ter prišel do čina višji gasilski častnik druge stopnje.« Danes je častni poveljnik gasilcev. »Kadar se mi ni ljubilo na katerega od številnih sestankov, mi je žena Marica rekla: 'Lojz, pojdi, da ne bo kaj narobe.' Oba sva imela veliko željo, da v vasi nekaj ustvarimo.« Alojz se še danes živo spomni, kako je hodil prosjačit na avtobusno podjetje Alpetour v Škofjo Loko. »Neštetokrat sem šel tja s spiskom ljudi, ki so delali v različnih tovarnah, in jih prepričeval, da se za 65 ljudi, kolikor se jih vsak dan vozi skozi našo dolino na delo v Radovljico, Lesce in Begunje, splača uvesti avtobusno linijo. Nazadnje mi je le uspelo.«
V taborišču skoraj ostal brez desne roke.
»Ker je bil moj najstarejši brat Tone – v družini je bilo šest otrok, pet fantov in eno dekle – pri partizanih, so 11. oktobra 1941 v našo hišo vdrli Nemci. Strpali so nas na policijski avtobus in odpeljali v Begunje.« Štiri mesece je bila družina zaprta tam. Čeprav so jih mučili, enega od Alojzovih bratov so čez dva meseca ustrelili kot talca, nihče ni izdal, kje je Tone. Družino so februarja naslednje leto odpeljali v škofove zavode v Šentvidu, od tam v Goričane. »14. aprila 1942 pa so nas vse razen mame, ki je hudo zbolela, z vlakom odpeljali iz Medvod preko Jesenic v Nemčijo. En mesec smo bili zaprti v taborišču Burg Wernfels, potem so nas premestili v taborišče v mestu Poxau na spodnjem Bavarskem, nazadnje pa smo pristali v delovnem taborišču v Dingolfingu. 1. julija 1942 sem začel delati v bližnji tovarni poljedelskih strojev Hans Glas.« Dodelili so mu delo pri montažnih delih in v orodjarni, kjer je delal v dveh izmenah po 12 ur. Ob tem si je pridelal kar nekaj hudih poškodb, najhujšo 29. septembra 1944, ko mu je stružnica zagrabila desno dlan. »Na srečo sem še uspel skrčiti roko, sicer bi mi jo utrgalo. Če me naslednji dan ne bi odpeljali v bližnjo bolnišnico, bi verjetno ostal brez nje. Tamkajšnjemu zdravniku se imam zahvaliti, da mi jo je rešil. Zelo se je potrudil. Sploh dlan, ki je bila zelo poškodovana, bi mi prav lahko tudi odrezal.« Skoraj tri leta je Alojz delal v tej tovarni. »Ko se je vojna bližala koncu, so nas prestavili nazaj v centralno taborišče v Poxauu, od tam pa poslali domov. Tja se je družina, brez očeta, ki je umrl v taborišču, vrnila 24. julija 1945.«
42 let delovne dobe
Po vojni so Alojzu najprej dodelili službo v tekstilni tovarni v Kranju, čez štiri mesece si je sam priskrbel službo v podjetju Plamen v Kropi. Ko se je ravno dobro vpeljal v delo, so ga za tri leta in dva meseca vpoklicali v vojsko. »Tri leta in dva meseca sem služil v Titovi gardi v Beogradu. Ko sem se vrnil, so me poslali na delo v železarno na Jesenicah, primanjkovalo jim je namreč ključavničarjev.« Opravil je prekvalifikacijo in skoraj pet let delal v železarni, tudi po 12, 15 na dan, včasih celo 24 ur. Potem mu je ženin brat, ki je vedel, v kako težkih razmerah dela, priskrbel službo v tovarni Veriga Lesce. »Ko sem naredil tečaj, sem bil zadnjih 25 let do upokojitve delovodja obrata. V pokoj sem šel, ko sem dopolnil 59 let. Ker sem imel v železarni beneficiran staž, sem za dve leti presegel zahtevano delovno dobo za upokojitev.« Potem se je še bolj posvetil delu v krajevni skupnosti in različnih društvih. Dolga leta je vsako leto na domovih obiskoval nekdanje taboriščnike. Bil je tudi organizator srečanj internirancev taborišč Straubing in Poxau, več let je organiziral obisk delovnega taborišča v Dingolfingu. Zraven pa je zbiral material za knjigi. Prvo –Moji spomini ali kako smo s prijatelji preživeli drugo svetovno vojno – je izdal tri leta po tem, ko je doživel kap. »Po njej sem se hitro pobral. Po operaciji sem štiri dni ležal v bolnišnici, malce mi je nagajal govor, tudi spomin, potem so me spustili domov. Ko sem prišel čez tri mesece na kontrolo, je bilo z mano spet vse v redu.« Star je bil 77, zdrav in ponovno poln energije. Zato se je lotil novega projekta. Zasadil je 200 jablan in dolga leta svoj pridelek prodajal na tržnici na Jesenicah ter se lotil druge knjige. »V njej (Spomini izgnancev, 2012) sem predstavil še zgodbe drugih internirancev iz vse Slovenije. Druga svetovna vojna nam je prinesla mnogo gorja. Upam, da se kaj podobnega ne bo nikoli več zgodilo.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
