Knjiga se lepo bere in daje upanje, da se splača popravljati staro. Ne boža le po dlaki navzdol, ampak samo tako božanje prebuja iz zaspanosti. Če kdo, psihiater dobro ve, da je resnica »odvisna« od tega, kako dobro jo znamo osvetliti. In kaj je sploh normalno. In kaj na koncu ne glede na vse titule, spoznanja, znanja, izkušnje največ šteje. Knjiga je nastajala dve leti. Posvečena je njegovi ženi Karin, s katero imata štiri otroke, vnuke in tudi pravnuka. V zadnji seansi pove: »Moja najdragocenejša izkušnja je iz časov, ko smo vsi na kupu.«
Legende, ki so ga zaznamovale
V slovensko psihiatrijo je letos umrli Gorazd V. Mrevlje vstopil leta 1973. Zaveda se sreče, ki jo je imel, da je bil priča te stroke, in tudi sreče, da se je lahko družil z izjemnimi ljudmi. Najprej omeni prof. dr. Leva Milčinskega, očeta tedanje psihiatrične klinike in enega od znamenitih bratov Milčinski. Od njega se je naučil, »kaj pomenita dobra anamneza in poznavanje bolnika kot človeka, ne le njegove bolezni in simptomov«. Piše, da je prav pri prof. Milčinskem najprej zaznal razliko med psihiatričnim in psihoterapevtskim pogovorom. Piše, da se je veliko naučil od njega in da ga nikoli ni videl slabovoljnega ter nestrpnega. »Bil je velik človek velikega duha.«
Med drugimi legendami omeni dr. Anico Mikuš Kos, otroško psihiatrinjo, ki je ustanovila otroški oddelek za psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Njegova ljuba prijateljica. V knjigi nam pove, kako je potoval, krmaril in iskal svoj prostor med legendami, ki so ga zaznamovale. Že prej nam zaupa, zakaj se je sploh odločil za psihiatrijo in da je bila kriva kranjska klobasa. S kolegom, tudi psihiatrom, Matjažem Košorokom sta sedela na malici in jedla kranjsko klobaso. Povedal mu je, da je odprt razpis za specializacijo iz psihiatrije in zakaj se je odločil zanj. Naslednji dan je tudi sam oddal prijavo. Svoje odločitve ni nikoli obžaloval. Ob tem bralcu jasno predstavi razlike med psihiatri in psihologi, ob katerih so mnogi še vedno zmedeni. Precizna spraševalka, ki ga je posadila na kavč, je želela pojasniti čim več. Povzemimo samo eno razliko: za psihiatra je nujno, da konča študij medicine, psiholog pa konča filozofsko fakulteto.
»Psiholog v kliničnem smislu ni kompetenten in ne more postaviti psihiatrične diagnoze samostojno, postavljamo jo vedno skupaj.« Za mnoge Slovence ostaja legendarni psihiater tudi dr. Rugelj, ki ga še danes mnogi povezujejo z zdravljenjem alkoholikov. Dr. Mrevlje ga je dobro poznal in zapisal, »da je slovenski alkohologiji naredil veliko škode s svojim 'represivno inspiracijskim' pristopom«. Opiše tudi svoja spoznanja ob njem: »Najin odnos je bil tak, da je kdaj pa kdaj izrekel kakšno cinično pripombo o meni, ni mi pa škodoval, na neki način se me je bal.«
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
