Privlačnost med dvema je verjetno eno najbolj raziskovanih področij psihologije. Obstaja več teorij, kaj nas pritegne k drugemu. Splača se jih poznati, da lahko ozavestimo, kaj iščemo, pa tudi s čim zanetiti iskro privlačnosti.
Otroške izkušnje ali izbira najboljšega
Na splošno se teorije o tem, zakaj se ljudje zaljubijo, delijo na tiste, ki pripisujejo največjo težo izkušnjam iz otroštva (psihodinamične teorije), in one, ki trdijo, da partnerje filtriramo po primernosti. Najprej izločimo tiste, ki ne ustrezajo našim zahtevam, v drugem koraku pa izberemo najprimernejšega (selekcijske teorije ali teorije filtriranja). Znotraj teh dveh pristopov se teorije privlačnosti delijo še naprej glede na to, čemu pripisujejo največjo težo – biološkim in družbenim dejavnikom, naši osebnosti ali kulturi, iz katere izhajamo.
Najboljši potomci: sociobiološka teorija stavi na evolucijo in pravi, da podzavestno izbiramo tistega parterja, s katerim bomo lahko imeli »najboljše« potomce. V bistvu je precej kruta. Po njej namreč moški iščejo mlade, zdrave in privlačne ženske, ki bodo rodile zdrave otroke in dobro skrbele zanje. Privlači jih tisto, kar predstavlja zdravje in veliko estrogena ter s tem plodnost. Po njej so prva izbira ženske s širokimi boki, gostimi lasmi, simetričnimi potezami obraza in postavo peščene ure. Ženske po drugi strani po tej teoriji iščejo zdrave in močne moške, ki bodo dobri »lovci« in skrbniki. Takšni alfa samci imajo široka ramena, globok glas in močno čeljust. Od njih sicer ne pričakujejo več, da jim prinesejo domov mamutovo stegno, zato pa morajo imeti debelo denarnico.
Iskanje očeta ali matere: teorija identifikacije pravi, da na našo izbiro najbolj vplivajo vzorci od doma. O njej je prvi pisal Sigmund Freud, preprosto povedano pa pravi, da se podzavestno poistovetimo z enim od staršev in mu želimo biti podobni – tudi v tem, kakšne partnerske odnose ima ali je imel v našem otroštvu. To je tisto, ko pravijo, da moški poišče svojo mamo in ženska moškega, ki je podoben njenemu očetu. Če smo odraščali v stabilnem, prijaznem in kakovostnem družinskem okolju, je to krasna izbira. Če ni bilo vse tako lepo, pa je najbolje, da svoje nezdrave vzorce čim prej prepoznamo ter jih poskusimo spremeniti. Še posebej če nam naš prvi odnos ljubezni – ki je ponavadi odnos z materjo – ni dajal občutka, da smo vredni ljubezni. Po teoriji identifikacije obstajata dve možnosti, v kakšnega človeka se bomo zaljubili. 1.) Narcisoidna identifikacija je zaljubljenost v nekoga, ki je podoben nam ali temu, kakšni smo bili v preteklosti. To je lahko tudi nekdo, ki ima lastnosti, po katerih smo vedno hrepeneli, a jih nikoli nismo imeli. 2.) Identifikacija priponke pa je, če se zaljubimo v nekoga, ki nas spominja na osebo, ki smo jo imeli radi in občudovali, običajno na mamo ali očeta.
»Ideal« na prvi pogled: teorija idealnega partnerja je zelo blizu teoriji identifikacije. Tudi ta pravi, da v sebi nezavedno nosimo podobo idealnega partnerja, ki temelji na izkušnjah iz otroštva. Zaljubimo se v nekoga, ki nam hitro in v čim večji meri izpolni vse želje ter potrebe, tako kot bi nam jih starši. Zaradi te nezavedne idealne podobe se tudi zaljubimo »na prvi pogled«. A kaj ko sledi hladen tuš. Pri tej instantni privlačnosti se namreč ne zaljubimo v dejansko osebo, ampak v idealizirano podobo, ki jo nosimo v sebi in »prilepimo« na to osebo. Ko jo malo bolje spoznamo ali ko mine prvi romantični opoj, šele vidimo, kakšen je ta človek v resnici. Tudi če je čisto na mestu, smo globoko razočarani, ker ni tak, kot smo si ga predstavljali. Večji ko je razkorak med našo predstavo in to osebo, bolj smo prizadeti. Na tej točki bi morali stopiti korak nazaj in še enkrat preceniti, ali ne želimo morda s to osebo vseeno ostati. Morda ne moremo izbirati, v koga se na vrat na nos zaljubimo, lahko pa poskušamo biti zreli in presodimo, ali je morda vseeno tisti, s katerim bi nam bilo lepo.
Popoln za vlogo: po teoriji vlog imamo že vnaprej izdelane predstave, kako se mora naš partner vesti in kakšna pričakovanja mora izpolnjevati. Ta teorija trdi, da ljudje delujemo na podlagi družbeno določenih vlog. Te sestavljajo pričakovanja, norme, vedenja, pravice in dolžnosti, ki jih mora oseba izpolnjevati. Za vsako vlogo vemo, kako jo je treba igrati in kako bi jo morali izpolnjevati drugi. Če torej moški izpolnjuje vlogo fanta, moža ali očeta, kot si jo predstavljamo, nas to pritegne v odnos z njim. Če malo karikiramo, je moški idealen, če zna popraviti stvari po hiši, skrbeti za finance, spraviti otroke v red in ob praznikih prinesti rože. Videz, status in politično prepričanje, npr., tu ne igrajo tako pomembne vloge oziroma ne bi mogli odtehtati tega, da svoje vloge ne izpolnjuje po naših pričakovanjih.
Kdo ponuja največ: po teoriji socialne izmenjave v življenju iščemo takšne partnerje, od katerih dobimo več, kot dajemo, ali vsaj enako. Če tega ne dobimo, odidemo. Po tej teoriji se v romantičnih zvezah vedemo zelo namensko in ciljno usmerjeno. Izbira partnerja je torej neke vrste trgovina. Iščemo partnerja, ki ponuja največ po najnižji ceni. Glede na to, kar najbolj cenimo, smo pripravljeni na drugem področju malce popustiti. Tako za nekoga denar lahko nadomesti videz, družbeni status osebnostne lastnosti ipd. Vzemimo za primer varanje. Nekatere ženske tega ne bodo mogle ali hotele oprostiti ne glede na vse drugo, kar jim partner nudi. Druge pa bodo zamižale na obe očesi in si blažile rane z novo zlato ogrlico ali sladkimi besedami obžalovanja ter zatrjevanjem partnerja, da to ni nič pomenilo in da ljubi samo njih.
Nasprotja se privlačijo: to je vodilo teorije komplementarnih potreb. Razvil jo je Robert Winch, trdi pa, da nas privlačijo ljudje, ki imajo drugačne lastnosti in potrebe kot mi. Podzavestno naj bi domnevali, da bomo tako drug drugemu najbolje zapolnili vrzeli in se dopolnjevali. Tako bo dominantna ženska našla podrejenega moškega ali skrbna oseba nekoga, ki je rad negovan. Čeprav se navzven zdi, da je enemu v odnosu bolje kot drugemu, naj bi to po teoriji komplementarnih potreb ustrezalo obema.
Podobnost združuje: teorija homogamije se osredotoča na nasprotno – to, kar imamo skupnega. Pravi, da nas privlačijo ljudje, ki so nam podobni – enako stari, iste rase, statusa, izobrazbe, vere, enakih vrednot in celo videza. Več ko imamo skupnega, bolj nas človek privlači, pravi ta teorija. Vsaj do neke mere ima očitno prav, saj raziskave kažejo, da so pari, ki imajo več skupnega, zadovoljnejši in da njihove zveze trajajo dlje. Pari, ki so skupaj več let pred poroko in imajo veliko skupnega, se tudi redkeje ločujejo. Očitno se nasprotja privlačijo, a podobnosti držijo ljudi skupaj.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 30, 25. julij, 2023.
