Tina je tudi nadarjena pisateljica. Nedavno je izšel njen prvi roman, zgodba po resničnih dogodkih, Najti ljubezen, ki ne govori le o partnerski ljubezni, ampak je tudi skoraj mali vodnik za iskanje ljubezni – do sebe. Seveda v njej ne manjka sočnosti in duhovitosti, saj je med njene strani izlila svoje (bogate) izkušnje z iskanjem (pravega) moškega. V različnih likih in neverjetnih prigodah glavne junakinje Gabriele se lahko najde vsakdo med nami.
Od nekdaj ste bili zelo iskreni in neposredni. Spregovorili ste o najhujših preizkušnjah v življenju. Vam je laže, če svoje težave in spoznanja delite z drugimi?
Ni mi lažje. V resnici težko delim svoje najgloblje občutke z drugimi, celo z najbližjimi. V mladosti mi je bilo celo tako neprijetno, da osebnih problemov nisem delila niti s prijateljicami. Veliko sem nosila zakopano globoko v sebi. Mnogo let sem potrebovala, da sem se naučila, kako je lažje in prav, da si včasih olajšam dušo. Zdaj se s prijateljicami in prijatelji, ki mi od nekdaj ogromno pomenijo, pogovarjam o skoraj vsem. Umetnost mi je dajala ventil, skozi katerega sem lahko izrazila svoja najgloblja čustva. Sčasoma sem to začutila kot svoje poslanstvo – v avtorskih projektih govoriti o stvareh, ki so mnogokrat tabu, o katerih se ne pogovarjamo radi, stanjih, ki nas težijo in jih raje skrivamo pred svetom. Ugotovila sem, da znam skozi humor povedati tudi težke stvari in da to gledalcem ter zdaj bralcem prinese olajšanje in optimizem.
Kakšno pa je bilo vaše partnersko življenje doslej?
Pisano. (smeh)
Ste kot otrok sanjali, da boste spoznali princa na belem konju, se poročili in bosta skupaj živela do konca svojih dni?
Nisem sanjala o princu niti o konju. Bila sem prepričana, da bom srečala partnerja, s katerim bom imela tri otroke in srečno družinsko življenje do konca. A očitno ima življenje mnogokrat drugačne načrte.
Kaj je šlo narobe?
Uh, veliko stvari. Zelo pozno sem ugotovila, da moški in ženske dejansko razmišljamo malo drugače, predvsem pa se izražamo zelo različno. Zato se mnogokrat ne razumemo prav, če malo posplošim. In tako zelo sem si želela biti ljubljena, da sem velikokrat pozabila nase. Želela sem si, da bi me imel nekdo rad zaradi mene same, da bi me ljubil takšno, kot sem. Paradoksalno sem vedno najbolj prikrivala tisti krhki del sebe. Vedno sem se trudila, da ne bi bila preveč zahtevna, da bi bila vedno dobre volje, da bi ugodila partnerju. A to ni realno, zato se slej ko prej vse podre. In to ni nič neobičajnega, ogromno žensk to počne. Mimogrede – v knjigi je pogovor s terapevtko, ki da kar zanimiv odgovor na to.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 24, 13. junij, 2023.