Živ propada pred vami in vi ste nemočni. Ohromljeni. Utrujeni od večnih vprašanj, na katera si ne znate odgovoriti. Je še živ? Kje spi? Ga boli telo? Kako mu še lahko pomagam? Je še kaj upanja po vseh teh letih? Kje sem ga polomila? Kako bi vzgajala, če bi lahko še enkrat? Zakaj ravno moj sin? Najbolj mirni ste, ko je spet v zaporu, samo tedaj si lahko oddahnete. Se mu lahko odrečete, pozabite nanj in ga vržete na cesto? Pustite, da spi s klošarji v umazaniji, mrazu, lačen in nemočen, čakajoč samo na naslednji šus omame? Saša Kveder je napisala roman in nas z njim popeljala v vse zakotne temačne predele, kamor podivjani svet odvaža neuporabne ljudi. V zatohle ulice, pod mostove, v zanikrne lokale, psihiatrične bolnišnice, v zapore, komune, zapuščene vagone, »kjer se smrt prodaja v majhnih odmerkih«. Izpostavila je svoje in ime svojega sina, ta se je strinjal z objavo tega pretresljivega avtobiografskega romana z enim samim razlogom – če pomagata rešiti pred propadom samo enega otroka, je bilo vredno.
'Pa vendar sem se odločila, da se ne vdam'
Dogovoriva se ob Ljubljanici, v Sax pubu. Takoj se prepoznava. »Sem vedela, da si to ti,« reče. Za sosednjo mizo kadijo jointe. Njen sin je prvi dim trave naredil prav nekaj metrov stran, pove. Zdaj je v zaporu. Aprila bo dopolnil 33 let. Talentiran mladenič, ki še čaka na svoje dno, ko bo rekel, tokrat bo pa res drugače. Ne zmore še. A mama Saša upa. Mama, ki se je odločila, da bo svojo resnico zapisala ter jo tako predelala in predala.
»Skozi zgodbo, ki se vrti v vse globljo spiralo Jonove odvisnosti, se nam odstira vsa beda zasvojencev z drogami, obenem pa tudi neskončna ljubezen matere do otroka, ljubezen, ki ne bo nikoli umrla in ki bo po še tako globokem dnu znova zanetila iskrico upanja, da bo tokrat drugače.«
Ob zeliščnem čaju ob Ljubljanici, ki je njenega sina nekoč že skoraj pogoltnila, ko je omamljen padel vanjo, klepetava, kot da bi se poznali od nekdaj. Lepotica. Mladosten glas, dovršen mladosten videz, notranja moč, a žalost v očeh. Žalost deklice, ki se je naučila živeti življenje mame, ki nikoli ne ve, kako je njen sin.
Kako se je vse skupaj začelo
Težave so se začele konec osemletke oziroma na začetku srednje šole, torej v puberteti. Najprej eksperimentiranje, to je »kul«, saj vsi kadijo travo … Sašin sin je bil zelo perspektiven, nadarjen risar, ukvarjal se je z različnimi športi, hodil v glasbeno šolo, igral je kitaro, bil uspešen v šoli … Počasi je zašel v slabo družbo; pred osemletko v Trnovem so hodili preprodajalci iz predmestja ponujat »travo«. Bil je uporniški mladostnik, čedalje pogosteje je bil od doma, zahajal v slabo družbo, počasi je začel opuščati vse aktivnosti in šolanje, doma so z njim izgubljali stik, vse jim je uhajalo iz rok. Kljub pomoči strokovnjakov se je vedno bolj trgal od doma in staršev ter odhajal po svojih mračnih poteh, dokler ni dokončno odšel. Uživanje drog se je stopnjevalo, in to različnih, iz eksperimentiranja so prišle v navado, iz navade v zlorabo in zasvojenost. »Na dan potrebuje od tri do štiri grame heroina in gram do gram in pol kokaina, kar stane sto dvajset evrov in več. Prihaja k babici … babi, rabim denar … znova in znova vse glasneje. Jon se ji najprej smili, občutek preide v popoln obup …« (iz knjige)
Sledilo je življenje na cesti, kriminal, kraje in postopoma popolnoma izguba realne percepcije sebe in okolice, prevzel je življenje v začaranem krogu odvisništva cesta–kraje–zapor–poskusi zdravljenja, pa zopet cesta … Saša išče rešitve, a dokler se Jon ne odloči sam, so zaman. Vse to ve, a še vedno upa. V sanjah si ni mislila, kam lahko vodi prva pokajena cigareta.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14, 04. 04. 2023.
