Ko sem stopila v klub Cankarjevega doma, sem mislila, da sem zašla: nisem še videla tako nabito polnega. Obisk je presenetil tudi druge. Prišlo nas je skoraj dvakrat več, kot je bilo natisnjenih vstopnic. To pove vse o priljubljenosti Slavenke Drakulić, hrvaške novinarke in pisateljice, ki je razbila že mnogo tabujev in napisala kup uspešnic. Tudi njena nova knjiga Nevidna ženska in druge zgodbe bo hit, o tem ni dvoma.
Pišete od nekdaj. Nekoč bolj kot novinarka, zdaj ste že dolgo pisateljica. Vam knjige omogočajo več svobode, saj za novinarstvo velja, da je treba pisati samo o resnici, pri knjigah pa lahko uporabite še domišljijo?
Tudi sami veste, da sta to zelo različni vrsti tekstov, zato tudi ne moremo primerjati, koliko je katera »resnična«. Literatura pripoveduje resnico, vendar malo drugače. Saj je Picasso govoril, da umetniki lažejo, da bi izrazili resnico. Če me vprašate, ali so moje zgodbe resnične, v smislu, da so se zgodile neki osebi, ki jo poznam, pa stvar ni tako preprosta. Meni je prav, če bralci verjamejo mojim likom, čeprav je večina med njimi izmišljena.
Pravkar je izšel prevod vaše knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. Najprej ste preverili, kakšna literatura o staranju je na voljo na Amazonu, in ugotovili, da se največ piše o negi, kako ostati večno mlad, ne pa o staranju samem.
Ja, res zanimivo, kako je algoritem narejen, da ne ponuja knjig, ki jih iščemo, ampak tiste, za katere predvideva, da jih. Kot bi se nam posmehoval: aha, saj vem, da vas ne zanima staranje, ampak kako ostati mlad! Bolje rečeno, kako biti videti mlajši, kot ste. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno.
Starati bi se torej morali čim manj opazno.
Obstajajo neke družbene konvencije, ki vsiljujejo t. i. spodoben videz. Pričakuje se, da starejši ljudje, predvsem ženske, niso videti zanikrno. Ni primerno biti zanemarjen, moramo skrbeti zase. Pri ženskah je še drugače, ker so merila še hujša. Tisočletja so bile odvisne od videza, izključno od videza. Torej se niti starati ne morem po svoji volji! V času emancipacije je to neki ostanek preteklosti, ki še vedno obstaja. Rekla bi, da je vsem mar za čim lepši videz, vendar se od žensk pričakuje še več. Še posebej ker imajo na voljo celotno lepotno industrijo.
Kdaj ste opazili, da na vas zaradi starosti gledajo drugače? Kako vi danes vidite sebe, še vedno kot privlačno žensko?
Na nekatera od teh vprašanj sem poskušala odgovoriti v knjigi. Bolje rečeno, poskušala sem opisati različna stanja in situacije, v katerih se znajdejo ženske, ko se postarajo. V tem smislu je moja izkušnja vgrajena v zgodbe, pisanje pa je najboljši način, da se z njo spopadem. Poleg tega si težko predstavljam, da bi, recimo, moškega pisatelja, ki piše o starosti, recimo Philipa Rotha, vprašali, ali sebe vidi kot moškega, ki je še vedno privlačen. Odgovor je tudi v literaturi, v knjigi Everyman.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 28. 02. 2023. Spletna izdaja je na voljo TUKAJ.
