Posnetki na televiziji so bili grozljivi, a videti razsežnosti tega pekla na lastne oči je šokantno in osupljivo, pravi Borut Modic, ki se je pred kratkim vrnil iz Turčije s slovensko enoto reševalcev s psi. Pogovor z njim je bil pretresljiv, med njim so ga premagala čustva. Zdaj ga lahko, tam med ljudmi, ki so izgubili otroke, žene, starše, može ..., jih je potiskal na stran.
Že šestnajst let se ukvarja s šolanjem reševalnih psov, zadnjih deset let pa je to postalo njegovo življenje, ki si ga deli z ženo Edito. V Sloveniji imamo na leto od petdeset do šestdeset iskalnih akcij, Borut se jih udeleži od petnajst do dvajset. S psi iščejo pogrešane osebe, velikokrat so to starejši in dementni, gobarji, pohodniki, ob zaključku šolskega leta iščejo tudi mladostnike. Iskanje preživelih v Turčiji pa je seveda ekstremna izkušnja, v katero se je podal z ekipo 11 ljudi, med njimi je bilo sedem vodnikov z reševalnimi psi, vodja ekipe, zdravstveni tehnik in dva logista. »Turško mesto Hatay je primerljivo z Ljubljano in ga po potresu v noči z nedelje na ponedeljek preprosto ni več.«
Resnično upam, da so jih odkopali
Ruševine so bile vsepovsod, bolj ko so se bližali mestu, bolj se je groza stopnjevala. »V tem mestu se ne da več živeti,« je dejal. Razdejanje, do koder ti seže pogled. Dvanajst-, desetnadstropne stavbe, ki so se podrle same vase, na višino kakih petih metrov, vmes pa ujeti ljudje … »Ko smo šli tja, se je govorilo o deset, petnajst tisoč mrtvih, nam pa je bilo takoj jasno, da bo številka nekajkrat večja. Groza je, ko stojiš pred blokom in ti domačini povejo, da je v njem živelo 200 ljudi, rešili pa so jih le šest,« je povedal in prevzela so ga čustva. Spet in spet. Čez nekaj trenutkov je nadaljeval: »Bili smo majhna ekipa, a izredno mobilna, kar se je pozneje izkazalo za zelo učinkovito. Naša naloga je bila izključno iskanje živih ljudi s psi, ne pa tudi izkopavanje. Ko je pes zavohal živo osebo in to nakazal z lajanjem, smo to potrdili še z dvema ali tremi psi, da smo bili relativno prepričani, da je to to, potem pa smo lokacije predajali lokalnim reševalcem, mi pa smo šli naprej. Izkopavanje namreč lahko traja več ur, v tem času smo lahko našli že naslednjih deset ljudi. Bili smo izredno homogena ekipa zrelih usposobljenih ljudi, delovali smo timsko, nenehno smo spremljali drug drugega. Po podatkih, ki smo jih dobili pozneje, smo našli kar nekaj deset pravih lokacij in resnično upam, da so te ljudi domače ekipe izkopale. Niti pomisliti si ne upam, da so kakšnega pustili … Ko smo se pozneje s kolegi pogovarjali, smo ugotovili, da smo med drugim našli lokacijo, kjer je lajalo kar pet psov, dobili pa smo informacijo, da tam niso nikogar našli. To se nam zdi skoraj neverjetno. Vendar psi zavohajo človeka tudi do deset metrov daleč. Lahko, da je bila oseba sredi ruševine in je bil dostop do nje žal onemogočen.«
Vabimo vas, da si celoten prispevek preberete v reviji Jana, št. 8, 21. 02. 2023.
