Najbolj znana trenutka za želje sta ob novem letu in rojstnem dnevu, ko slavljenec upihne svečke na torti. Menda sega ta tradicija vse do starih Grkov, ki so verjeli, da dim upihnjene sveče ponese željo naravnost olimpskim bogovom v naročje. Tudi želja ob zvezdnem utrinku je že stara. Ptolemej je s svojimi sodobniki verjel, da ob zvezdnem utrinku kateri od bogov za trenutek pogleda na Zemljo in je torej takrat največ možnosti, da se želja uresniči, saj jo je uzrl sam bog. Časi po antiki so dodali še precej uresničevalcev želja. Odmislimo pravljične, kot je zlata ribica, ki je ni mogoče srečati. V Angliji 19. stoletja je bila priložnost za željo takrat, ko si našel izpadlo trepalnico. Ohranilo pa se je še več tovrstnega izročila, denimo pogled na uro ob 11.11, kar je tudi priložnost za hitro željo.
Abrakadabra
Nekoč je romantični Daljni vzhod ponujal magično besedo za uresničevanje nemogočega: abrakadabra. V otroštvu je marsikdo skoval svoj lastni abrakadabra in vanj tudi močno verjel – in tak osebni magični urok je zelo pogosto tudi deloval. Zakaj? Ker je za uresničitev želja potrebna tudi naša lastna vera – tako vase kot v uresničitev želje.
V sodobnih časih je stvaren in pragmatičen zahod prek znanstvenih dognanj ponudil svojo magično besedo, s katero lahko ljudje sami zagotovimo uresničitev svojih želja: WOOP. Beseda je akronim angleških besed wish, outcome, obstacle, plan. Slovensko bi se formula glasila: ŽION – želja, izid, ovira, načrt. Namesto čudežnih dobrih duhcev so porok zanjo znanstvene študije, ki potrjujejo, da lahko v svojem življenju naredimo velike pozitivne spremembe, če se tega lotimo premišljeno, odločno, vztrajno in metodično. Metoda WOOP je sestavljena iz štirih korakov.
1. Identificirajmo svojo željo
Pogosto so naše želje kot uspavana Trnuljčica: spijo svoje globoko spanje v naši podzavesti in čakajo, da jih prebudi čarobni dotik. Ker naša zavestna misel le poredko zaide v nezavedno, ostajajo uspavane in neredko tudi nikoli niso zares prepoznane. Pomembno je, da se svojih želja dejansko zavemo, jih prepoznamo in natančno identificiramo. Pa tudi čim bolj konkretiziramo. Sama želja seveda še ne pomeni, da se bo zagotovo izpolnila, zagotovo pa nam pomaga, da sami sebe bolje razumemo, in sodi med izrazito pozitivne človekove aktivnosti.
Za identifikacijo svojih najglobljih želja bo morda potrebno malo več časa. Poiščimo miren kraj, zaprimo oči in vso pozornost usmerimo zgolj vase. Potem se vprašajmo, kaj bi nas zares osrečilo. V poštev pridejo vsa področja življenja: od dela do zdravja in vse, kar je vmes. Ni pa prav, če gojimo želje, ki škodujejo drugim. Naše želje so lahko bolj ali manj konkretne: več poglobljenih odnosov, sprememba službe ali delovnega okolja, boljši rezultat na maratonu, vpis v določeno šolo, napisati knjigo. Prava želja je nekaj, kar ima globlji pomen, hkrati pa je dovolj konkretna, da jo je mogoče uresničiti. Ko imamo neko najsplošnejšo predstavo o svoji želji, jo skušajmo narediti bolj konkretno. Meditirajmo o njej, skušajmo jo dojeti z več vidikov, ubesedujmo jo z zmeraj konkretnejšimi besedami. Vprašajmo se tudi, zakaj si želimo, da se nam ta želja uresniči. Premislimo, ali bo uresničitev želje prinesla novo kakovost v okolje, v katerem živimo. Za identifikacijo želje je včasih koristen pogovor s prijatelji. Ali pa zapisovanje procesa identifikacije želje v priročnik, pri čemer pustimo svoji domišljiji prosto pot. Zmeraj se osredotočimo samo na eno željo.
2. Vizualizirajmo izid
Vizualizacija je izjemno močno orodje, s katerim lahko okrepimo svojo motivacijo in samozavest, s tem pa zmožnost, da si uresničimo željo. Ne dovolimo, da bi nas pri tem omejeval strah. Vizualizacija je priložnost, da preddoživljamo najboljši možni scenarij. To nam omogoča, da svojo željo čim bolj konkretiziramo.
Predstavljajmo si sami sebe v položaju, ko bo želja že uresničena. Skušajmo prepoznati, kakšen občutek bi nas preveval. Kakšen izid bi nas najbolj zadovoljil. Svoji domišljiji, ki je sicer še zmeraj domišljija, dodajmo čim več realističnega: zvoke, čut, občutke, konkretne podobe, celo vonj. Skušajmo začutiti hvaležnost, da nam je uspelo. Za čim konkretnejšo vizualizacijo lahko uporabimo tablo, na katero dodajamo ilustracije in zapise, ki bodo konkreten cilj delali skoraj otipljiv. Če si pred vpisom v nov tečaj želimo, da bi bili uspešni, lepo sprejeti in priljubljeni v novem okolju, nalepimo na tablo zadovoljne in smejoče obraze, sliko iz učnega okolja s prijaznim učiteljem, sebe v resnem študiju ... Vizualizacija je korak k uresničitvi želje, ki ga lahko uporabimo zmeraj, kadar nam zmanjka motivacije.
3. Prepoznajmo ovire
Na poti uresničevanja želja ali pri vpeljevanju velikih sprememb radi odrivamo ovire, ki se nam postavljajo na pot. Včasih iz strahu pred njimi ali zaradi premalo vere vase. A bolj kot prepoznavanje ovir je v tej fazi uresničevanja želje pomembno prepoznavanje našega vedenja, emocij ali prepričanj, ki nas omejujejo. Običajno so prav to največje ovire. Morda nas omejuje občutek krivde, ker želimo toliko časa posvetiti svojemu osebnemu projektu. Razvijmo svojo pozitivno mantro, neke vrste fraze ali slogan, ki nam bo pomagal. Predvsem pa prepoznajmo omejitve, ne da bi nas to naredilo malodušne. Vedno lahko tudi ponovno premislimo o svoji želji in jo prilagodimo. Zelo pogosto se kot ovira izkažejo osebe, ki smo jih vključili v svoje želje. Če si želimo, da nekdo nekaj stori za nas, npr. da nam šefi povišajo plačo, je bolje željo oblikovati bolj nevtralno: želim si, da bi imel(a) višjo plačo. Zavedajmo se, da je želja le najboljše orodje za uresničevanje naših stremljenj, ne pa sama sebi namen. Če svojo željo modificiramo, to ne pomeni, da smo jo izdali, nasprotno – s tem ji pomagamo, da se uresniči.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
