Foto: Mateja Jordovič Potočnik
65-letni Ladislav Vidmar iz Žleb pri Medvodah je skromen človek. Svojih uspehov ne mara obešati na veliki zvon. Čeprav je že pet let upokojen, je še vedno zelo aktiven v občinskem svetu, krajevni skupnosti, turističnem društvu in pevskem zboru. Dolgčas je človekov največji sovražnik, pove Ladislav, ki se je kot najstnik navdušil nad alpinizmom. Že kot alpinistični pripravnik je z izkušenim alpinistom Vanjo Matijevcem in Blažem Oblakom splezal novo smer v ledu gore Grandes Jorasses, v masivu Mont Blanc. Leta 1979 so se na alpinistični zemljevid zapisali kot prvi plezalci, ki so preplezali naš ledni slap Lucifer v Gozdu Martuljku. Ko je bil star 22 let, je šel plezat na Fanske gore v Tadžikistan, bil na odpravi na Novi Zelandiji in v Južni Ameriki. Leta 1987 je bil vodja odprave v indijski del Himalaje, ko so po novi smeri splezali na vrh Trisula in jo poimenovali po Alešu Kunaverju. Potem se mu je zgodilo življenje: služba, družina, hiša, dokler se pri 52 letih ni odločil, da je spet prišel čas zanj. Začel je hoditi. Mesec dni na leto si je vzel zase in samo hodil, od zore do mraka, po 60 kilometrov na dan.
Zakaj odločitev za tako dolge pohode?
Bilo je leta 2006, ko smo se v družbi na vasi pogovarjali o romanju na Camino. Nekaj ljudi iz naše vasi se je namreč odpravljalo na to romarsko pot. Pripovedovali so, da se bodo odpeljali do španske meje, od tam naprej pa nadaljevali peš. Pripomnil sem, da zame romanje pomeni, da se odpraviš peš od doma. »Romanja na tak način se pa loti kar sam,« so komentirali mojo izjavo. Na ta pogovor sem čisto pozabil, dokler se čez dobri dve leti nisem začel ukvarjati z vprašanjem, kaj bi počel. Manjkali so mi namreč izzivi, ki sem jih bil navajen iz alpinizma. Takrat mi je na misel spet prišel pogovor o romanju. Odločil sem se, da poskusim. Bilo je sredi maja, s partnerjem, s katerim sva imela skupno podjetje, najprej tiskarno, potem knjigoveznico, sva se dogovorila, da si vzamem mesec dni dopusta. V nahrbtnik sem naložil opremo in oblačila ter se peš odpravil od doma proti Italiji.
Na tem prvem romarskem popotovanju ste v mesecu dni prehodili 1.250 kilometrov, v povprečju 50 na dan. Prehodili ste severni del Italije do Francije, precejšen del poti vas je vodil tudi čez vam tako ljube hribe. Kako je bilo?
Ta pot je bila psihično in čustveno zelo »utrgana«. Ko sem pred odhodom bral knjigo Camino avtorice Shirley MacLaine, se mi je zdelo, da naklada. Potem pa se je tudi meni začelo dogajati na polno. Ves čas sem imel občutek, da mi nekdo čepi na nahrbtniku in kaže pot. Ko sem si, denimo, enkrat zaželel, da bi se spočil na kraju s klopjo in potočkom, se je čez dva kilometra nenadoma pred mano pojavil točno tak prostor. Ko sem enkrat pomotoma zašel na avtocesto, so me policisti odpeljali na pravo pot, v hribih sem spoznal Ladine, alpske staroselce, avtonomno etnično skupino s svojim jezikom, ki so ga menda govorili že 200 let pred Kristusom. Ko sem šel proti malem San Bernardu, mi je nasproti prišel mlad volčjak in se mi pridružil. Čeprav sem ga podil, ni in ni hotel stran od mene. Pomenljivo se mi je zdelo, da me je do gore, kjer domujejo psi bernardinci, pospremil prav pes.
Popotovanje se je končalo zelo čustveno.
Še teden dni po tem, ko sem prišel domov, sem ves čas po malem jokal. Doživetja so namreč tako intenzivno prihajala za mano. Tudi žena je opazila, da se z mano nekaj dogaja. Spremenil se mi je tudi karakter. Postal sem manj koleričen, na probleme sem začel gledati drugače. To prvo romanje me je zaznamovalo z novimi spoznanji, diametralno nasprotnimi mojemu karakterju in načinu življenja. Dotlej sem namreč vse počel zelo na hitro.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
