Težko si ga takega, kot se nam je sam, po svoji volji in presoji, predstavil, zamišljam kot zasebnika, ki presoja, kdo se mu splača, koga pa bo raje odslovil, ker bi bilo njegovo zdravljenje nedonosno. Al pa morda ne znam brati med vrsticami.
Kar težko sledim vsem tem zapletom v zdravstvu. Plače, zapiranje zdravstvenih domov, ker kar naenkrat vsi odhajajo. Ker so nezadovoljni, preobremenjeni, izgoreli … Kameram kažejo gore papirjev, ki imajo prednost pred bolnimi ljudmi. Že leta. Nekdo po 15 letih enega zahtevnejših študijev opravlja delo administratorja!? Pa saj smo nori! V digitalni dobi! Ministri – zdajšnji verjetno že deseti po vrsti – pa le joj, ah in oh in sploh … NIČ! Da ne govorim o številkah opredeljenih bolnikov na enega zdravnika!? Kot da v resnici sploh kaj povedo!? Eni imajo smolo in več bolj starih, bolnih ali takih, ki za vsako figo hodijo k zdravniki, drugi pač manj bolne in bolj potrpežljive. Pa vsi štejejo enako.
Vem, da ne slišijo radi, pa vendar. Letos sva bila z možem vsak po dvakrat v zdravstvenem domu. Enkrat sva se četrtič cepila proti covidu, drugič pa proti gripi. In obakrat je bil ZD hiša duhov. Včasih v čakalnicah stola nisi mogel dobiti, zdaj ni nikogar. Pravijo, da bolnike naročajo na uro. A kljub temu naj bi na dan obravnavali tudi po 80 bolnikov!?
Zadnjič sem poguglala spletno stran moj.zzzs.si. Z digitalnim potrdilom lahko preverite, kje in koliko zdravstvenih storitev ste v tem letu potrebovali. In koliko ste stali blagajno. Zanimivo in poučno branje. Priznam, da sem bila presenečena. Izpisalo se mi je 12 storitev. Pregledov? Ne, seveda ne. Šlo je za cepljenja, telefonske prošnje za podaljšanje recepta in za napotnico, s katero sem lahko po tem, ko sem iz lastnega žepa plačala prvi pregled pri istem zdravniku, zdaj kot koncesionarju, zdravljenje nadaljevala na račun zavarovalnice. Zame ugodno, za sistem pa … A o tem naj razmišljajo poklicani in izvoljeni. Predvsem tisti, ki so jih polna usta javnega zdravstvenega sistema.
Marsičesa ne razumem. Pa čeprav nimam razloga za pritoževanje. Kar jaz sama mislim, da potrebujem, dobim. Res pa je, da sem, bolj kot je to zame zdravo, odvisna sama od sebe in od Googla. Že dve leti imam novo zdravnico, a se še nisva srečali. Vse je šlo na daljavo. Dvomim, da se temu reče družinski zdravnik.
Vem, da se gibljem med prizanesljivostjo in cinizmom. Priznam, da mi ta sistem trenutno celo ustreza. Če bi mi bilo dovolj hudo, bi se verjetno tudi »v živo« prebila do zdravnice. Če me je strah, zlepa ne odneham. A tako zdravljenje na daljavo je le še korak od elektronske tajnice. Ne razumem, zakaj stroka molči.
Več v reviji Jana, št. 50, 13. 12. 2022
