So vas kolegi aktivisti, s katerimi ste spletli prijateljstva in si nenehno izmenjujete izkušnje, rastete ter se učite, posvarili, da se lahko zgodijo tudi fizični napadi?
Zaradi kolegov iz tujine, ki so se jim take situacije dogajale, sem to vedela. Ko sem se spustila v bitko za Gremo volit, takrat sem bila še v New Yorku, so me opozarjali: ti ne boš mogla domov, preveč si se izpostavila, zgodilo se je nam vsem, na neki točki ne boš več mogla domov. Ampak takrat sem bila tako distancirana, živela sem normalno življenje, da si niti nisem predstavljala, kaj to lahko pomeni. Dejansko sem zaradi njihovih nasvetov ostala še dlje v Ameriki, potovala po svetu – ker ko so se tukaj pojavile prve intenzivne grožnje, ko so se začenjali ljudje zadrževati pred mojim blokom, sem videla, da se sama ne morem več varno gibati naokoli. Takrat je tujina postala moja edina možnost.
Pa tako radi ste imeli Slovenijo ...
Še vedno imam rada Slovenijo in še vedno mislim, da imamo z večino ljudi – ne glede na to, katere stranke volijo in v kaj verjamejo ali koliko so stari – skupne vrednote: vzpostavljanje sistema solidarnosti in pomoč drug drugemu. Tudi po tem napadu so nam pisali najrazličnejši ljudje, različnih veroizpovedi, poklicev, ki so nam želeli izraziti podporo. Del Slovenije, ki pa je ne maram, je del bivše oblasti, ki zelo načrtno širi sovraštvo, agresijo, nestrpnost. In te napade, ki se mi v zadnjih 14 dnevih dogajajo dnevno, verbalni in tudi fizični, vidim kot posledico delovanja tovrstnih groženj in ravnanj.
Več v reviji Jana, št. 44, 2.11.2022
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
