Desetletja je bila beseda atomska bomba rezervirana le za obujanje spominov na Hirošimo in Nagasaki. V zadnjem mesecu skoraj ne mine dan, da ne bi slišali o možnosti tudi takega napada. Vseeno je, ali se govori o »umazanih« ali pravih, atomske bombe so vedno najbolj umazane od vsega, kar si je človeški um izmislil, in v nasprotju z vsem drugim orožjem za seboj puščajo trajno »umazanijo«, s katero bodo morali živeti tudi tisti, ki so morda tisoče kilometrov oddaljeni od kraja, kjer je takšna bomba uporabljena.
Nimam jasnovidnih sposobnosti, jasno pa vidim, da so razumniki dvignili roke od politike in da o naši usodi trenutno odločajo ljudje, ki so vse prej kot utelešenje moralnosti, človečnosti, sočutja in razuma. Zato preprosto ne smemo le upati, da bo zmagal razum. Elite že desetletja gradijo svoja podzemna mesta in se na tem planetu obnašajo bolj kot »vesoljci«, zato tudi argument, da »tega ne bi naredili že zaradi lastnih otrok«, ni zagotovilo, da bo dobrobit navadnih smrtnikov na prvem mestu.
Vem, da vas že stiska v želodcu, ko to berete. Mene tudi. Zagotovo najraje ne bi razmišljali o tem, vendar je težava v tem, da kdor ne razmišlja vnaprej, bo v takšni situaciji utrpel veliko večje posledice kot tisti, ki so pravočasno premislili in se vsaj malo pripravili tudi na tovrsten scenarij.
Od kod grozi nevarnost. Do radiacije večjih razsežnosti lahko pride zaradi poškodb na jedrskih elektrarnah ali uporabe jedrskega orožja. Prvih ne smemo zanemariti. Najprej zato, ker postaja v vojni med Ukrajino in Rusijo jasno, da so primarni cilji postali objekti energijske infrastrukture. Največja evropska nuklearka Zaporožje ni edino tveganje. Obstreljujejo tudi druge nuklearke v Ukrajini.
Kako daleč je Ukrajina, smo spoznali ob černobilski katastrofi. Znanstvena teorija, da se nevarnost zmanjšuje z oddaljenostjo, se je že takrat izkazala za napačno. Mesta, tisoč kilometrov oddaljena od Černobila, so jo odnesla veliko bolje kot nekatera, oddaljena 3.000 kilometrov. Oglejte si zemljevid takratnega onesnaženja. Prav naše območje in deli Švedske so dobili največ radioaktivnega dežja. Odvisno je pač od tega, kako se bodo gibali oblaki in nad kom bodo stresli največ radioaktivnih delcev.
(SLIKA )
Dodatna težava so »jedrske babice«, ki so od nas oddaljene veliko manj kot Ukrajina. Že v časih, ko je nastajal priročnik Naravne rešitve za radiacijo (prelistate ga lahko na znanje.zazdravje.net), so strokovnjaki z nemškega inštituta Max Planck izračunali, da lahko v Evropi pričakujemo Černobil vsakih 35 let. Zastarelost večine nukleark in njihova potencialna nevarnost je posebej po katastrofi v Fukušimi sprožila plaz zapiranja starih nukleark. Energetska kriza zdaj obrača ta proces in »jedrske babice« se vračajo na delo. Seveda z vsemi tveganji.
Ali smo lahko tarča atomskih bomb? Že v SFRJ so nas učili, da so gorati predeli neprimerni cilji za tovrstno orožje, ker bi morali odvreči na stotine bomb, da bi dosegli vsako dolino in kotlino. Ker je to predrago orožje, ga bodo zagotovo prihranili za milijonska mesta, in naša prestolnica, ki šteje 200.000 duš, po mojem sodi med manjša »predmestja« na zemljevidu Evrope. Veliko verjetneje se bo kaj zgodilo kje drugje, k nam pa lahko, tako kot po Černobilu, zanese radioaktivne oblake.
Ali smo lahko pripravljeni na to? Ko je padal černobilski radioaktivni dež, nihče od nas ni vedel, kaj se dogaja. To izkušnjo sem doživela dobesedno na lastni koži. Kljub dežju smo pokrivali prvo trgovinico z zdravo prehrano v nekdanji Jugoslaviji, Bio špajzo, in šele po enem dnevu sem izvedela, da me je nekaj ur močil radioaktivni dež.
Moj prvi mož je bil znanstvenik na inštitutu za jedrsko fiziko Vinča, zato sem prej kot drugi izvedela, kaj se je zgodilo, in tudi na svoji koži odkrivala, kako težko je odpravljati kontaminacijo. Še danes moja ščitnica zahteva zelo veliko moje pozornosti, da jo ohranjam v ravnovesju. Hkrati sem spoznala, da tisti, ki so plačani, da skrbijo za naše zdravje, ob takem dogodku ne morejo narediti ničesar drugega, kot da nam lažejo, da je vse v redu. Tako so se doslej vedli po vsaki jedrski nezgodi – preprosto so se dogovorili, da so nove izmerjene vrednosti sevanja v okolju postale »varne« za naše zdravje. Tako vrednosti, ki so včasih veljale za rakotvorne, danes veljajo za povsem sprejemljive. Sočasno pa so se države strinjale, da je tudi povsem sprejemljivo, če zaradi radiacije ena od 23 oseb zboli za rakom. Da ne boste mislili, da si izmišljujem – v dokumentu, ki ga je izdala EPA – Enviromental Protection Agency, je zapisano: »Kontaminiranost, ki bo dovoljena v tleh, se bo zvišala na 2000 miliremov (evropska enota je mSv), kar pomeni, da se bo tveganje, ki je doslej znašalo en primer raka na 10.000 oseb, v obdobju 30 let dvignilo na pričakovano enega obolelega na 23 oseb.«
Kaj lahko storimo? Če vemo, s čim imamo opravka, lahko močno zmanjšamo tveganje zaradi kontaminacije. Vedeti moramo, ali govorimo o radioaktivnih delcih alfa in beta ali o žarkih X ali gama.
Delci alfa in beta so, kot sama beseda pove, delci. Na srečo imajo zelo majhen doseg, v katerem delujejo. Delci alfa močno sevajo, vendar ne morejo prebiti niti lista papirja. Nevarni postanejo, če jih zaužijemo (z vodo, hrano in dihanjem). Če se »ugnezdijo« v telesu, lahko celice trajno poškodujejo in tako sprožijo rakave spremembe v tkivih, v katerih so. Dobra novica je, da ko se enkrat usedejo na tla, njihova koncentracija v zraku hitro upade. Paziti pa moramo, da ne uživamo kontaminiranih vode in hrane. Če so že v telesu, jih moramo »poloviti« s kelatorji (zeolit, glina, pektin ...).
Delci beta so zelo hitri elektroni, vendar na srečo tudi oni ne morejo skozi ovire. Slabše ustavimo že s celofanom. Najmočnejše pa ustavi nekaj milimetrov aluminija ali lesa. V praksi to pomeni, da večina zaščitnih oblačil in mask varuje tudi pred njimi, če jih seveda ne zaužijemo. Če bi jim bila izpostavljena naša koža, se lahko na njej pojavijo opekline in rane. V tem primeru je pomembno, da na kožo nanašamo obkladke, ki lahko vežejo delce nase (glina, zeolit), ter da kožo negujemo z naravnimi pripravki, ki preprečujejo degenerativne spremembe. Izpiramo jo z desnosučno mlečno kislino (sirotka, kisava, molkosan), nanašamo olja in mazila s šentjanževko, ognjičem, aloo vero.
Žarki X in gama so valovi. Torej jih ne moremo vzeti v roke ali pobrati s tal. So kot nevihta, ki gre skozi naš vrt, vse polomasti, čez pol ure pa znova posije sonce. Vetra ni nikjer, posledice pa pospravljamo še lep čas. V nasprotju z žarki X, ki se uporabljajo pri diagnostiki, kjer se sevanje sproži »z gumbom« in traja le kratek čas, žarki gama sevajo veliko dlje. Če smo takrat, ko »lomastijo«, na varnem in ven pridemo šele, »ko posije sonček«, smo si prihranili veliko težav.
Če smo izpostavljeni sevanju gama, tam, kjer so ti žarki prestrelili celico, ostajajo poškodbe, ki jih mora telo hitro popraviti. Naši notranji serviserji bodo pri tem opravilu potrebovali dodatne količine magnezija, vitamina D in drugih »rezervnih delov«, zato bo hitrost celičnih popravil pri različnih ljudeh odvisna tudi od zalog potrebnih hranil.
Če smo pri regeneraciji uspešni, bo nevarnost pojava degenerativnih sprememb majhna. Tudi pri černobilski katastrofi niso imeli vsi prebivalci zdravstvenih težav. Za rakom jih je zbolela približno tretjina. Zato me je vedno zanimalo, kaj sta naredili preostali dve tretjini, da nista zboleli. Odgovor je relativno preprost – uživali so veliko fermentirane hrane, jedli jabolčno čežano in ohranjali dobro voljo. Mogoče se sliši butasto, a je še kako znanstveno podprto.
Več v reviji Jana, št. 44, 2.11.2022
