Po herojski poti prihaja tudi razočaranje. Če bi bil otrok, bi ga opisala kot brihtnega, iznajdljivega, nabritega, zgovornega in hiperaktivnega. 66 let ima, a ostaja neustavljiv. Težko je slediti njegovemu toku misli, sploh ga pa ni mogoče usmerjati. Jernej si zamisli stvar in jo spelje do konca. Odličen organizator je in spreten strateg. Ogromno je pripravljen vložiti, da se njegova zamisel uresniči, in vsem udeleženim zna vliti občutek, da so za projekt zelo pomembni. Ima jasno vizijo, ki ji sledi z vso vnemo, in ta je nalezljiva. Njegovo veliko, skorajda evforično navdušenje nad stvarmi zna človeka ob njem tudi utruditi, a ker večinoma sledijo dobri rezultati, mu je marsikaj oproščeno. Sam iskreno pravi, da večkrat »po herojski začetni poti prihaja tudi razočaranje. Sem oboževan in obtoževan hkrati.« Sicer diplomirani ekonomist je 35 let delal na vodilnih položajih in se rad pohvali, da pozna tega in onega iz sveta kapitala, saj je bil član nadzornih svetov bank, hranilno-kreditnih služb Slovenije ... Še vedno je član številnih društev, med drugim podpredsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije (od 2007 dalje), predsednik TVD Partizan Podbrezje (od 1999), generalni tajnik Gorenjskega ekološkega in turističnega društva Matijovc Podbrezje (od 2007), predsednik nadzornega odbora Društva Sonce (od 2014) in Društva VseDobro (od 2016), član izvršnega odbora Kulturnega društva Tabor Podbrezje (od 2005), predsednik Interesnega združenja Podbreška potica (od 2018) ... Aktiven je še pa še. Njegovega naštevanja, kje vse sodeluje, še ni bilo konec, ko sta se nama za staro okroglo mizo v črni kuhinji ob prasketajočem ognju pridružila Nika in Cena s hišno juho. Jernej je imel še toliko povedati, toda Nika ni dovolila, da bi se prežganka s skutinimi štruklji preveč ohladila, tako da je tudi zgovorni Jernej za nekaj minut obmolknil. V tišini smo ugotavljali, s katerimi začimbami je njen okus pričaral mojster Cena, ampak ta je samo delal in nič rekel.
Svoje zadovoljstvo merim z zadovoljstvom drugega. Sem in tja se nam je torej pri mizi pridružil Vincenc Globočnik, difovec, slikar, ki ga navdihuje Gaspari, predvsem pa zadnja leta gospodar izletniške kmetije Globočnik, kjer se preizkuša tudi kot kuharski mojster. Za prijatelje je Cena. Gospod z brčicami, pravi filmski lik. »Gospod Cena, vi pa ne govorite prav veliko,« sem mu rekla in mi malo za hec, pa veliko zares je odvrnil: »Ne, jaz ne govorim veliko, jaz delam,« ter že počasi hitel s premazom za vzhajajoči kruh, ki ga bo dal v ravno prav toplo krušno peč. Juha je bila izvrstna, smo pohvalili vsi, kako jo pripravi, nam pa ni zaupal, le da skupaj s prežganjem zmeša šetraj, timijan in rožmarin. Medtem nas je srčna, topla Nika presenetila z novim krožnikom doma narejenih sirovih in ajdovih štrukljev. Ti pa so potrebovali še nekaj časa, ki ga nismo imeli, kar je mojstra Ceno čisto malo iztirilo, saj si je za tako jedilno dogodivščino, ki popelje v preteklost, vendarle treba vzeti čas. Jernej si je vse skupaj odlično zamislil, vendar ni vštel, da imata fotografinja in novinarka tisti dan dogovorjene obveznosti. Prepričan je bil, da bova ob dobrotah in velikodušnosti gostiteljev zlahka pozabili na čas, kot se to pri Globočnikovih rado zgodi. Njuna toplina, pristno okolje, vrhunska postrežba, človeška iskrenost so tako vabljivi in pomirjujoči, da bi človek zlahka pozabil na vse in ob ognju počasi srkal kozarček z gostiteljema. Pa se je Jernej v hipu prilagodil situaciji. V tem je še ena njegova prednost.
Delam od jutra do večera. Vprašala sen ga, od kod izvira ta notranja vnema, kaj ga poganja. Enkrat pred leti mi je že namignil, da je bil soočen s koncem življenja in da se še kako zaveda, da je treba vsak dan, ki ti je dan, do konca izkoristiti. Delo ga ne izčrpa, ravno obratno, a mora seveda delati izključno to, kar ga veseli.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2021
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
