»Prijatelji me včasih zbadajo, da bi morala pobirati vstopnino. Zdi se, kot da živim v muzeju,« se smeji Mojca, ko odpre vrata svojega doma in s fotografom zagledava prostorni dnevni prostor, ki je resnično poln zanimivih stvari. Ampak prijatelji se motijo: pri Mojci ni kot v muzeju, kjer se razstavljenih stvari ne smeš dotakniti. In Mojca ni kot gospodinje, ki svoj najboljši porcelan hranijo varno v omarah, temveč vse svoje najljubše reči rada uporablja, saj niso dragocenosti brez uporabne vrednosti.
Moški so kopičili, ženske so metale stran. »Ženske so zmeraj znale metati stran v naši hiši, moški pa so kopičili. Drobiž, znamke, staro šaro. Verjetno imam nekaj očetovih genov. Stvari z malo patine me pomirjajo. Sploh v teh časih, ko se vse tako hitro spreminja in mečemo stran še prehitro. Kdo pa sploh še nese popravit dežnik, že čevljarji so redki danes,« resno pravi Mojca in priznava, da zanjo pri tem ni pomembna le misel na čistejši planet, ampak tudi na vse, kar jo je z neko stvarjo povezovalo. Medtem ko so njene prednice metale stran, ona »tako težko« vrže stran par dobro uhojenih čevljev. »V njih je toliko spominov, skupnih kilometrov. Na nekatere pare sem prav sentimentalno navezana. Nezaslišano se mi tudi zdi, kako kratko življenjsko dobo imajo mobilniki. Kot da bi v sebi imeli vprogramiran mehanizem, da po dobrem letu začnejo nagajati. Še na servisu me včasih odganjajo, da se tega res ne splača popraviti, naj raje kupim novega.«
Za pehtran se splača zgodaj vstati. V kuhinji ima res veliko začimb: »Svojčas sem imela vrt in pripravljala svoje začimbne mešanice in čaje, danes nimam niti poštene okenske police za cvetlični lonček. Večkrat dobim kak šopek od prijateljev, tudi ljubljanska tržnica je z zelišči dobro založena. Edinole pehtrana prehitro zmanjka. Za pehtran se splača zgodaj vstati.« Tu je tudi cel kup dragocenih čajev. Najbolj ponosna je na japonske z izbranih plantaž. »Zanje lahko zapravim celo premoženje,« prizna. »Kadarkoli snemam v samostanu, vedno kupim domače čajne mešanice. V samostanih ohranjajo večstoletno poznavanje zeliščarstva, navsezadnje je tudi v naših Olimjah najstarejša lekarna na Slovenskem. Navdušena sem nad domačimi čajnimi mešanicami Babave, že zaradi zgodbe dveh mladenk, ki sta se pri nas lotili zeliščarstva.«
Dragocenosti, ki so prinašale žalost v hišo. Mojca se torej rada na veliko obdaja s stvarmi, ki so ji pri srcu. »A od mojih zbirk mi je najbolj pri srcu zbirka starin, servisi, sklede, vaze, kozarci, ki so polepšali vsakdan našim prednikom,« ponosno razlaga o steklovini, ki jo je zbrala na vseh koncih. »Nekaj iz starinarnic, večinoma sem podedovala. Prihajam iz družine, kjer so ljudje zgodaj odhajali, prehitro sem izgubila obe babici, dedka, mamo. Že zelo mlada sem ostala s kupom dragocenosti, do katerih sprva nisem imela odnosa. Prinašale so žalost v hišo. Toliko opomnikov ljudi, ki jih ni več. Šele z leti so pridobile vrednosti v mojem življenju. Vdihnila sem jim zgodbe in lepe spomine,« pravi Mojca, ki se še dobro spomni prve podedovane dragocenosti: »Uhani moje prababice. Prejela sem jih za 16. rojstni dan. In prstan iz granatov moje babice. Žal so mi pred leti vlomili v stanovanje in vse pokradli,« je žalostna.
Več v reviji Zarja Jana št. 47, 23.11.2021
