Letos poleti je Katarina Tomšič, predsednica Humanitarnega kluba posvojencev AS, avtorica prvega spominskega albuma za posvojene otroke, tudi sama posvojenka, svoji biološki materi dokončno uredila grob. Katarinina mama je pred osmimi leti umrla, stara komaj 46 let in pozabljena od vseh, v eni od bolnišnic v Črni gori. Simbolno se je hči poklonila svoji nesojeni materi, ki je bila za večino ljudi nevidna in nepomembna. »Vesna je šolski primer, kako institucije ne bi smele ravnati. Začelo se je, ko jo je njena mama zapustila takoj po rojstvu. Dojenčico Vesno so namestili v 'rejniško družino', tam so v enem prostoru bivali otroci, bilo jih je vsaj deset, v drugem koze. Živela je res v zelo slabih razmerah, v pomanjkanju hrane. Ko je bila stara pet let, so jo premestili v novoodprto sirotišnico, češ da ji bo tam bolje. Vesno, ki je bila kljub težkim razmeram zelo navezana na rejnico, so na silo odvlekli v avtobus in ji razložili, da rejnica sploh ni njena mama.«

In to je bil šele začetek njene kalvarije. Čez nekaj časa so jo spet poslali nazaj k rejnici, od tam pa v dom za otroke v Podgorici in še enkrat nazaj. Ko je bila stara 14 let, se je dokončno zlomila. Kaj se je zgodilo?

V zapiskih, ki jih hranijo na CSD, sem prebrala, da je takrat spet živela pri rejnici. Bila je močno podhranjena, rejnica je otroke, da so lahko preživeli, spodbujala h krajam. Vesno so ujeli, ko je ukradla kolo poni, uro in nekaj denarja. Kljub temu da je nakradene stvari vrnila, ji je sodnik na sodišču za mladoletnike – Vesni niso dodelili niti zagovornika – izrekel kazen, nastanitev v popravnem domu Sivi dom v Kruševcu, najhujšem popravnem domu na območju bivše Jugoslavije. V njem so bili združeni tako mladoletniki z najhujšimi delikti, od morilcev do posiljevalcev, kot oni, ki so v domu pristali, ker so ukradli sendvič.

Kljub temu da se je Vesna v domu izučila za frizerko in šiviljo, je po odpustitvi iz njega pristala na cesti. Kje se je zalomilo?

V dokumentaciji so zapisi, da so iz popravnega doma na njen matični CSD pošiljali priporočila, naj jo ob izpustitvi nekdo pričaka in ji zagotovi namestitev ter ji pomaga najti zaposlitev. Na CSD niso naredili nič od tega. Vesna se je noseča znašla dobesedno na cesti. Iz pisma, ki ga je takrat napisala, se vidi, da me je želela obdržati. »Ker nimam osnovnih pogojev niti zase, kar je vam dobro poznano, Vas prosim, da je moj otrok začasno nameščen v Domu Mladost, dokler ne bom zagotovila osnovnih življenjskih pogojev zase in za hčerko, saj sem trenutno na ulici. Svoje hčerke ne želim dati v posvojitev, saj sem tudi sama odraščala brez staršev.«

Namestili so vas v isto sirotišnico kot njo, ko je bila stara pet let. Usoda vaše mame Vesne bi bila lahko drugačna, če se ji mama ne bi odrekla. Ste kdaj izvedeli, zakaj je to storila?

Morate vedeti, da je življenje v Črni gori še vedno precej drugačno kot v Sloveniji, sploh po vaseh. Moja babica nima niti osnovne šole, odraščala je na eni od planin. Ko se je poročila z mojim dedkom, bi morala sprejeti tudi otroke iz njegovega prejšnjega zakona. Ni jih zmogla, zato sta se razšla. Šla je prosit svoje starše, ali jo vzamejo nazaj. Rekli so ji, da se lahko vrne, vendar brez otrok. Tako je oba otroka, pred mojo mamo je rodila še sina, pustila pri možu. On je sina obdržal, hčerko pa oddal. Ne vem, zakaj babica ni nikoli poiskala stikov z mojo mamo. Je pa z njo navezala stike Vesna, ko je rodila mene. Vendar se babica ni omehčala, zato se je Vesna morala znajti sama.

Vi ste svojo mamo začeli iskati v puberteti. Kako ste jo našli?

Šlo je za dolg proces. Prva, ki je na mojo željo poklicala na center za socialno delo v Črni gori, je bila soseda Ina, pri kateri sem nekaj časa živela, ko sem šla od posvojiteljev, in mi je res veliko pomagala (ker je bila Katarinina posvojitev neuspešna, posvojitelja sta ji namreč postavljala nečloveške pogoje in jo psihično maltretirala, se je pri 14 letih preselila v rejniško družino, op. a.). Zelo intenzivno pa sem se z iskanjem mame začela ukvarjati, ko sem bila že v rejništvu. Rejniki so me pri tem podpirali, za kar sem jim hvaležna. Pri sedemnajstih sem najprej uspela navezati stik z maminim sorodnikom. On pa mi je posredoval kontakt mamine polsestre.

Kako je bilo, ko ste jo poklicali, je bila presenečena? In kako je bilo videti vajino prvo srečanje?

Niti ne, saj je vedela, da obstajam. Povabila me je na obisk. Spomnim se, da sem bila zelo nervozna. Ko si posvojen, si namreč vse življenje ustvarjaš neko sliko o svoji mami. Vesna je po pripovedovanju sorodnikov veljala za zelo ostro in ne preveč čustveno žensko, ki je živela precej boemsko in turbulentno. Zato nisem vedela, kaj naj pričakujem. Pripravljena sem bila na najhujše scenarije. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 19.10. 2021