Iz premičnega začasnega doma je skrbel za logistiko, moralno podporo in objave na družbenih omrežjih, da so jo na poti lahko spremljali tudi prijatelji. Poskrbel je za organizacijo spremstva, tako da je bila Klara na poti redko sama. Z njo smo govorili dan po tem, ko se je vrnila s teka po številnih slovenskih hribih, od Pohorja do morja in nazaj. Nič utrujena, nič naveličana, komaj je čakala, da gre spet v hribe.

Klara, kako ste prišli na to »odštekano« idejo, odteči Slovensko planinsko pot tja in nazaj?

Lani sem jo pretekla enkrat, in sicer z morja do Pohorja, nekateri jo prehodijo obratno, s Pohorja navzdol, a meni je bolj logično, da začneš na nič metrih nadmorske višine in se potem vzpenjaš. Na tej poti sem zelo uživala, zadnji dan pa sem imela težavo z mišico in morala sem malo upočasniti. A ko sem hodila s Pohorja proti Mariboru, me je prešinila misel, kako bi vsi moji prijatelji in družina pogledali, če bi jim rekla, da gremo še nazaj. To misel sem začasno opustila in uživala do konca poti, kasneje pa je na isto idejo prišel tudi moj mož Matjaž. Takrat sem začela o tem malo bolj resno razmišljati – kako bi moje telo reagiralo na takšen napor, ali sem tega sposobna ... Vedno sem občudovala ekstremne pohodnike, ki so zmogli dolge razdalje, pešpoti, potovanja ... Prijatelji so me spodbujali, da če kdo zmore takšno pot, sem to jaz. S prijateljico sva naredili program, načrt poti, in to je bilo to.

Samo Rugelj je potreboval za to pot, v eno smer, 50 let – no, to je drug ekstrem. Ste tudi vi zbrali vse potrebne žige v obe smeri?

V knjižici so okenčka za žige na vrhovih, ki jih moraš osvojiti, in v kočah. Tja grede sem knjižico žigosala, nazaj grede pa sem vpisovala samo dan in uro prihoda, ker sem imela samo eno knjižico. Za na Triglav imaš več možnosti, več poti, po katerih lahko greš.

Ste imeli po poti velikokrat družbo?

Bilo jih je kar dosti, podpornikov in prijateljev, ki so se mi pridružili na kakšnem delu poti in mi delali družbo. Tako je bilo dosti bolj kratkočasno, zabavno, pogovarjali smo se, se smejali, fotografirali ... To mi je pomagalo, dnevi so minili hitreje, bilo mi je všeč. Ustvarili smo skupino na Messengerju, tisti, ki so želeli teči in hoditi z mano, so se dogovorili z mojim možem. Jaz se s tem nisem ukvarjala, v hribih ni signala in nisem želela opletati s telefonom, ker potem nisi osredotočen. Julijci in Kamniške Alpe so zelo zahtevni, biti moraš stoodstoten, imeti varen korak. Hitro se lahko zgodi nesreča.

Ste večinoma spali v kočah ali v avtodomu, kjer je bil vaš mož?

Do Primorske sem spala po kočah, na primorskem delu poti pa je koč manj ali pa so med tednom zaprte in sem spala v avtodomu. Avtodom nam je posodila prijateljica. Koče mi je rezerviral mož. Imela sem srečo, da sem vedno dobila prenočišče, nekajkrat so me tudi počakali, če sem prišla zelo pozno. 

Kaj vam je pomenila podpora moža na tej poti?

Brez njega pot na takšen način, kot sem se je lotila, ne bi bila mogoča. Srečala sem ogromno popotnikov, ki so hodili z velikimi nahrbtniki, samooskrbno, to pot se da v eno smer prehoditi v 28 dneh. Jaz pa nisem imela toliko časa! (smeh) Nisem imela toliko dopusta, pa tudi nisem želela porabiti toliko časa. Rada grem malo bolj hitro! (smeh) Če v knjižici Slovenske planinske poti piše, da neka etapa traja od tri do pet ur, sem jo jaz naredila v dveh do treh. Aktivna hoja, po ravninah in spustih sem tekla, pa tudi navkreber nisem hodila počasi.

Kje ste dobili kondicijo za takšno zahtevno pot? Tri otroke imate! Službo. Moža.

Moje tri hčere so že vse polnoletne in samostojne. Ko sem začela s športom malo bolj zares, sta bili dvojčici stari pet let. Začela sem s tekom in ti teki so bili vse daljši. Moj mož je bil triatlonec, zato sem s triatlonom poskusila tudi sama. Naredila sem dva ironmana. Vedno so mi bili všeč ekstremi, dolge razdalje. Pa rada imam hribe, in ko veliko treniraš še za druge športe, dobiš kondicijo. Ko me hčere niso več toliko potrebovale doma, sem začela še bolj hoditi okrog. Hoja, tek, kolo, vsega po malem. Rada tudi plezam.

Zakaj smo Slovenci takšni ekstremisti?

Tega ne vem. Tudi moj mož je bil ekstremist, dirkal je s kolesom po Sloveniji, on je bil zame velika motivacija. Rad je imel izzive. Mislim, da sem se nalezla od njega! (smeh) In vedno sem hotela preizkusiti, kaj zmore moje telo. Pa nisem tekmovala z drugimi, ampak bolj sama s sabo.

Ste se zdaj, na Slovenski planinski poti, kdaj vprašali, kaj vam je bilo tega treba?

Ne, nikoli.

Niti zjutraj, ko ste bili nerazmigani, s »kislimi« mišicami?

Nisem imela bolečih mišic. Samo prvi dan, ko sem startala, sem se spotaknila ob neko deblo in padla na bok. Udarila sem se v mišico med kolkom in kolenom. Naslednji dan me je tako bolela noga, da sem komaj hodila. A sem vzela tablete, se malo zmasirala in je popustilo. Pa pod rebri me je malo bolelo, a je tudi to izzvenelo. Mislim, da je bila ta bolečina posledica bremena te dolge poti, malo sem bila napeta, to je le več kot 1200 km. A ko sem se sprostila, začutila svoje telo, začela uživati, je bilo vse ena sama uživaška rutina. Zvečer sem prišla v kočo, se dobro najedla, skušala iti čim prej spat, vstajala sem ob štirih, petih, ob šestih startala in potem sem ves dan hodila. Občasno sem hodila sama, največkrat pa s prijatelji, ki so se mi pridružili na začetku ali pa vmes med potjo. Nisem pridelala nobenega žulja, temu so se vsi čudili.

Več v reviji Zarja Jana št. 35, 31.8.2021