V Sloveniji je šolanje na domu z zakonodajo dovoljeno od leta 1996. »V praksi so se prvi primeri začeli pojavljati leta 2004, ko so se na domu šolali štirje otroci. Število je iz leta v leto naraščalo: v šolskem letu 2018/2019 je bilo takšnih 332, v šolskem letu 2019/2020 392, v šolskem letu 2020/21 pa se je na domu izobraževalo 687 otrok. Koliko se jih bo v šolskem letu 2021/2022, še ni znano, saj morajo starši odločitev o tem sporočiti do začetka šolskega leta, zato bodo ti podatki zbrani in na voljo predvidoma konec septembra,« so nam sporočili z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. A trend je očiten, in če spremljamo javne razprave in družbena omrežja, lahko pričakujemo, da bomo tudi pri nas letos beležili rekordno število izpisov iz šol. Ponekod se starši celo že organizirajo, da bi v primeru zaprtja šol ali obveznega cepljenja otroke skupinsko poučevali doma.
Za učenje bistvenega. Učiteljica razrednega pouka, ki v članku ne želi biti imenovana, se je med epidemijo odločila umakniti iz javnega šolstva, ker je bila zaradi ukrepov v vedno večji stiski. Podobno opaža tudi pri šolarjih, zatrjuje. Starše, ki si želijo svoje otroke šolati doma, zato dobro razume in jim je ponudila svojo pomoč. Za enako potezo se je odločila socialna pedagoginja Mina Kunstelj, ki pravi, da imajo v okolici Bleda in Bohinja več naravnih prostorov za delo in druženje: travnik in topler v Bohinju, kozolec na vrtu v Gorjah, gozdni vrt s travnikom na Bledu. Učencem in staršem, ki jih zanima šolanje na domu in so iz okolice Bleda in Bohinja ali okoliških občin, ponuja strokovno pomoč pri organizaciji šolanja na domu ter poučevanje izbranih učnih vsebin (individualno ali v manjši skupini).
A Mina iz javnega šolstva ni izstopila zaradi epidemije, temveč že prej. 15 let delovnih izkušenj v javnem šolstvu je bilo dovolj, pravi. Pogrešala je stik z naravo in učenje veščin, ki so povezane z njo, preveč poudarka se ji zdi na razumski inteligenci in premalo časa namenjenega za učenje veščin, pomembnih za življenje, pozitiven odnos do sebe in življenja ter premalo možnosti za razvijanje talentov. »Vsak otrok ima svoje darove, vendar sistem nekatere spodbuja, druge pa zanemarja, in tako mnogi otroci ostanejo na obrobju oziroma težko razvijejo zdravo samopodobo.« Česar otroci ne dobijo v šoli, se jim je odločila ponuditi kot samozaposlena: z zvočnimi pravljicami se jim trudi pričarati občutenje narave in jih spodbuditi, da v sebi začutijo mir ter ljubezen. »Pri šolanju na domu je treba slediti temeljnim, zahtevnejšim ali vsaj minimalnim standardom znanja. Ob tem se lahko osredotočimo na bistvene stvari, učenje pa lažje poteka v otrokovem ritmu, v manjših skupinah in omogoča veliko več časa v naravi. Seveda se poti uresničitve šele oblikujejo, a vendar velja – kjer je volja, je tudi pot,« je prepričana.
Nastaja vzporedni svet. Mina še zdaleč ni edina, ki ponuja pomoč pri šolanju izven javne šole. Pravzaprav se je v zadnjem času vzpostavilo kar nekaj skupin, v katerih učitelji ponujajo pomoč pri šolanju na domu. Zavod za razvoj šolanja na domu (ŠND) je nastal prav z namenom razbijanja tabuja o šolanju na domu. Staršem, ki se odločijo zanj, ponujajo pomoč v obliki mentorstva, spletnih tečajev, šole za starše, učne pomoči in evalvacije otrokovega učnega napredka. Učitelji in drugi, ki sodelujejo v zavodu, pravijo, da ne mislijo polemizirati o tem, ali je njihova odločitev pravilna ali ne, ker da so se glede tega že zdavnaj odločili. »Odločitev, da boste šolali svojega otroka na domu, še nikoli ni bila tako logična kot danes. A tudi tveganje, ki je s tem povezano, ni bilo tolikšno, kot je zdaj. Zaradi zdravstvenih ukrepov, ki jih izvajajo šole, si vedno več staršev želi, da bi imeli večji nadzor nad učnim procesom svojega otroka. A če človek ne ve, kaj počne, ima lahko to neželene posledice. Če starši ne vemo, kaj je šolanje na domu, kako se ga lotiti in izpeljati, smo zgrešili bistvo. Starš mora vedeti, katero učno snov mora otrok usvojiti, moramo jo dobro poznati, kot tudi učne cilje in standarde znanja, kar v učnih načrtih ni vedno lahko razbrati. Poleg tega starši ne moremo kar kopirati učnega načrta in ga iz šol prenesti v našo dnevno sobo. Učna dinamika doma je precej drugačna od tiste v šolskih razredih. Tudi ocena napredka našega otroka ni lahka. Ali dosega standarde znanja, bodo na koncu leta presojali učitelji v šoli in ne mi starši. Ampak če smo pripravljeni prilagoditi svoje življenje in dnevno rutino, se šolanja na domu lahko lotimo,« pravi Gita Mateja de Laat, direktorica Zavoda ŠND, raziskovalka in mama, ki svoje otroke šola na domu.
Epidemija je samo kaplja čez rob. Morda se zdi, da starši trenutno izpisujejo svoje otroke iz šol zgolj zato, da se uprejo »tiraniji ukrepov«. Navsezadnje tudi iz Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva prihajajo sporočila, da se ne želijo več toliko ukvarjati z zapovedanimi ukrepi in navodili, ampak bi se radi ukvarjali z vzgojo in izobraževanjem.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35, 31.8. 2021
