Imate novo pesem Sonce posijalo je, pripravljate pa tudi novo ploščo.
Tako je. Že pet let je, odkar sem izdal zadnjo, in počasi je napočil čas – celo za moje počasne standarde. Nazadnje sem potreboval sedem let zanjo, zdaj bo pa nova po šestih. Nekaj singlov je že izšlo – Pegica, Say No When You Gotta Say Yes ter zdajšnji Sonce posijalo je – zdaj pa bom skušal album dokončati. Imam samo delovne naslove, za katere mi je še nerodno, da bi jih delil, ker mi še ne zvenijo dobro. Če bi se mi vsaj eden zdel izvrsten, bi ga že povedal naglas.
A če bi ga povedali naglas, bi vam ga lahko kdo vzel. Se ne bojite kraje idej?
Z leti sem ugotovil, da lahko vsakemu pokažem, kako delam komade – tudi če se jih nekdo loti po enakem ključu, rezultat ne bo enak. To ne velja samo zame. Tisti, ki se bojijo, da bi jim kdo ukradel kakšno idejo, jih imajo malo, jaz pa bi dal komu celo denar, da mi jih uresniči. Dam idejo brezplačno in še plačam ti, če jo uresničiš – kaj ni to izvrstna ponudba?
Se vam torej idej sploh ne ljubi uresničevati?
Za to je potrebno angažiranje, psihično in fizično. Spuščaš se v potrošnjo časa. In – samo časa mi ne jemati! Ker ta je omejen in to nam zamegli um z denarjem. Rek, da je čas denar, ima v kapitalističnem razmišljanju še kako veliko vrednost. Zato razmišljam, da bi za denar prodajal čas …
Kakšen odnos imate do časa? Hitite vsako minuto?
Sploh ne – ker potem časa spet nimaš! Čas ni za to, da bi hitel. (nasmešek) Napredne družbe so temeljile na tem, koliko časa ti ostane. Socialistične ureditve so ponujale malo denarja, ampak veliko časa. Kapitalizem pa ponuja več denarja in veliko manj časa. Stvar okusa in življenjske filozofije je, kaj ti je bolj všeč. Sam se prav gotovo nagibam k ležernosti in mislim, da je v tem naše največje bogastvo.
Ste pa vseeno veliko v svojem studiu: dvakrat na dan pridete, dopoldne in popoldne. V nasprotju z nekaterimi, ki želijo svojemu delu oziroma poklicu posvetiti čim manj časa.
Poklic je poklic, služba je pa služba. Eni hodijo v službo, jaz pa imam poklic! V studiu vse počnem z veseljem, radostjo in v bistvu zelo malo naredim. Pogosto je veliko razmišljanja, a na koncu nobenega učinka. Včasih samo televizijo gledam. Povezan sem z glasbo, tudi če tu samo čepim, razmišljam in nekaj igram tja v en dan. Tako ločim plevel od zrnja, vsaj zdi se mi. In rad sem v studiu, ne zato, da bi kaj naredil, ampak da sem v stiku z glasbo, glasbeniki. Velikokrat beseda da besedo, pogovarjaš se zanimive stvari in čas kakovostno mineva.
Imate zaposlene, ki prihajajo vsak dan?
Ne. Studio se imenuje Dom svobode in tu nihče nima nobene obveze. Če se komu zdi, da tu izgublja čas, mu svetujem, da takoj odide. Nihče ni nikomur nič dolžan.
Dandanes si najbogatejši želijo življenje podaljšati. Proučujejo denimo kri, da bi dobili sestavine, zaradi katerih bi živeli dlje. Si tudi vi želite podaljšati življenje, torej pridobiti čas?
Tisti, ki se ukvarjajo s tem, uporabljajo mimikrijo. To v resnici ni podaljševanje časa. Bogataši imajo čedalje manj časa, ker ga veliko porabijo. Bogat je tisti, ki ne potrebuje nič in se mu ne mudi, ne pa tisti, ki se mu ves čas mudi in nenehno nekaj potrebuje! Bogataši so bogati, ker ves čas nekaj potrebujejo. Ko on vidi sto jabolk, bi jih rad imel samo dve sto. Ne razume, da jih niti sto ne more sam pojesti. Življenja si ne bi podaljševal, ker tega preprosto ne moremo narediti. To je brez zveze. Tako kot je brez zveze razmišljati, ali bi radi, da bi Zemlja krožila v nasprotno smer. Na te stvari pač ne moremo vplivati. Lahko pazimo nase, dobro jemo, živimo s čim manj stresa, da nam je vsak dan prijetno. Že s tem si podaljšujemo življenje. Ker že minuta se lahko razlikuje glede na to, na kateri strani stranišča si: notri ali čakaš zunaj. Za enega je kratka, za drugega dolga.
Ali z leti bolj pazite nase? Nehali ste kaditi. Omejili ste uživanje alkohola. Na sprehode hodite, kuhate sami …
Tudi v tem skušam najti užitek. Dobil sem disciplino, ki je prej nisem imel, tako da sem že sam sebi smešen. Že nekaj let vsako jutro naredim vaje. To je moja sestavljanka jogijskih položajev, nekaj sem si jih verjetno tudi sam izmislil, tako da se raztegujem kot mačka, naredim nekaj obveznih likov, kot so sklece, trebušnjaki, vaje za hrbet, ki me včasih boli. Pač »staračke fore«. To lahko naredim samo dopoldne, ker se mi samo takrat ljubi. Popoldne se mi ne ljubi več nič.
Več v reviji Zarja Jana, št. 29, 20.7. 2021
