Zgodba se je sicer odvijala že pred kakšnim letom, širša javnost pa je nanjo postala pozorna zaradi priprave novega zakona o pomoči pri smrti, o katerem bodo odločali v britanskem parlamentu.
Romy, 22-letna ženska, je dolgo časa trpela za hudimi depresijami, motnjami pri prehranjevanju oziroma anoreksiji. Vse to je posledica zlorab, katerih žrtev je bila še kot otrok, ob polnoletnosti pa se je začela boriti za pravico do pomoči pri samomoru. Po štirih letih boja je s pomočjo zdravnikov, uradnikov in celo lastne družine pristala v bolniški postelji, v mestu Leiden na Nizozemskem.
Na srečo jo je vprašal dvakrat
Na dan, ko naj bi umrla, je lahko še na lastne oči videla mrliški avtomobil s krsto, ki naj bi po smrti prepeljal njeno truplo v mrtvašnico. Romy je celo dala natisniti celo serijo majic z napisom 'life sucks' (življenje je sr.nje o.p.), ki jih je razdelila svojim znancem in prijateljem, da bi na tak način 'počastili njeno slovo'. Ko je prišel usodni trenutek, ji je zdravnik še enkrat pojasnil celoten postopek. Prva injekcija bi poskrbela za omrtvičenje žil, druga pa bi ustavila njeno dihanje. "Po tej injekciji boš zelo hitro umrla," ji je še povedal zdravnik.
Romy se je strinjala, zdravnik pa jo je, v skladu s protokolom, še enkrat in zadnjič vprašal, če se strinja. V tako rekoč zadnji sekundi pa so Romy premagala čustva in je začela jokati, najprej povsem potiho, nato pa vedno glasneje in vedno bolj neutolažljivo. Zdravnik je seveda ustavil celoten postopek.
Preživela sem smrt
Kljub temu, da je ustavila prvi poskus samomora s pomočjo, pa je le nekaj dni pozneje ponovno zaprosila za pomoč pri samomoru. Nato jev naslednjih mesecih s pomočjo psihoterapevtov ponovno našla nekaj moči, da nadaljuje z življenjem. Danes Romy pravi, da si ničesar ne želi bolj kot živeti. Prebiva v oskrbovanem stanovanju in študira pedagogiko za odrasle. "Ker sem bila tako blizu smrti, vidim, da je življenje nekaj zelo dragocenega. V življenju ne teče vse vedno kot namazano, a vedno je luč na koncu tunela," je napisala. Na vprašanje, kaj ji daje moč in motivacijo, da nadaljuje, pa je povedala: "Naj se sliši še tako smešno, pokonci me drži dejstvo, da moram vsak mesec plačati najemnino in da se moram vsak mesec potruditi, da zaslužim dovolj denarja za to. To daje mojemu življenju smisel, to pa zato, ker je to nekaj tako vsakdanjega in običajnega. Preživela sem smrt, preživela bom tudi življenje."
