Nazadnje je letela pred dobrima dvema tednoma, vmes je bila nekaj dni službeno odsotna. »Nadzorovali smo državno mejo, in ko smo se po opravljeni nalogi vračali v bazo, smo slučajno videli spremljevalno ekipo akcije Deželak junak. Spustili smo se bliže in jim pomahali, oni pa nam nazaj, je bilo prav simpatično,« se spominja. 

Občutek svobode te zasvoji. »Občutek svobode v zraku, pogled na pokrajino iz povsem druge perspektive te povsem zasvoji,« nadaljuje, medtem ko nam v hangarjih letalske policije na Brniku predstavlja policijske helikopterje, pripravljene na akcijo. Dva med njimi sta ji še posebej pri srcu, in sicer legendarni Agusta Bell 212 iz leta 1978, ko se Breda še niti rodila ni. »To je poseben helikopter, ki ima svoj čar. Tisti, ki ga poznajo, vedo, kaj mislim,« se nasmehne. Njen drugi ljubljenec pa je precej sodobnejši in namensko policijsko opremljeni Eurocopter 135, odličen za operativno delo. Čeprav je danes v kabini helikopterja povsem domača, pa so bila njena prva ljubezen seveda letala. Pri sedemnajstih je z jadralnim letalom že sama jadrala nad gorenjskimi hribi. Tako navdušena je imela samo en cilj – da bi njene sanje o letenju postale njen poklic. Zato se je vpisala na strojno fakulteto, letalsko smer, nekaj let pozneje pa se je prijavila na razpis letalske policijske enote za pilota helikopterja in bila sprejeta. »Pravi blagoslov je, če se že tako zgodaj v življenju v eni stvari tako najdeš, kot sem se jaz v letenju, in da sem na nebu še vedno srečna. Mislim, da me to ne bo nikoli minilo, od letenja postaneš kar malo odvisen.«

Prvo srečanje s helikopterjem. Po zaključenem študiju je sodelovala z zasebnim helikopterskim podjetjem, tam je spoznala, kako zelo uporabni so helikopterji. »Medtem ko te letalo odpelje samo od točke a do b, so helikopterji povsem druga dimenzija – v zraku lahko lebdijo, ne potrebujejo pristajalne in vzletne steze, saj lahko pristajajo na travnikih, cestah, z njimi lahko rešuješ življenja, iščeš pogrešane ljudi, voziš različne tovore ... To me je povsem fasciniralo. Tam sem naredila športno licenco za letenje s helikopterjem, potem pa sem se, kot že rečeno, prijavila na razpis policije in bila izbrana. Helikoptersko letenje je zelo dinamično, opravljamo veliko različnih nalog – tako policijske kot humanitarne, kar mi je zelo všeč, nikoli ni dolgčas. Letenje, tako poklicno kot tudi za dušo, zahteva namreč popolno osredotočenost, celega človeka in veliko časa. Kadar smo v zraku, smo z mislimi vedno stoodstotno osredotočeni na nalogo.« Za krmili sta običajno dva pilota. »Izkušenejši je v vlogi kapitana, drugi je kopilot. Vodja določi, kateri del naloge bo kdo opravljal. Opravljamo kompleksne, zahtevne naloge, zato sva v posadki dva pilota. Pilot, ki asistira, ima prav tako veliko dela – navigira, spremlja delovanje instrumentov, porabo goriva; en tank zadostuje za od dve do tri ure letenja – poleg tega komunicira z vsemi vpletenimi v akcijo in jo usklajuje. Med nalogo vedno sodelujemo še s kolegi na tleh, zdravniki, bolnišnicami, reševalci. Velikokrat imamo v posadki tudi letalca tehnika, ki asistira pri izvenletaliških pristankih, odpre vrata in usmerja pilota pri pristanku, je tudi v vlogi operaterja kamere in elektromotornega vitla za gorsko reševanje.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 27, 5.7. 2021