Že pri devetnajstih je kot študent fizike začel to poučevati na osnovni šoli, nato še na srednji, potem pa je pri 24 dal odpoved, saj je uvidel, da to ni njegova prihodnost. Deset let je delal tudi kot novinar tako za radio kot časopis, pisal o kulturi in športu. Vmes je oddelal tudi kakšen računalniški tečaj za podjetja in kmalu spoznal, da težava v podjetjih ni v pomanjkanju računalniških orodij, za katero je hitro našel rešitev, ampak v načinu razmišljanja. Zato se je lotil študija psihologije, da bi jih lažje razumel. Podjetja so ga najemala, da bi jim optimiziral poslovni proces, a je pri tem ugotavljal, da je njihova težava v tem, da ne morejo spremeniti navad. Že kot 25-letnik se je spraševal, kje tiči bistven razlog za krize v podjetjih.
Laično bi dejala, da so podjetja precej zapleten organizem s toliko različnimi ljudmi na kupu, da je že samo po sebi to izjemno težko upravljati.
Ampak večinoma je vse odraz vodje. Različni ljudje vas poznajo v različnih vlogah in tudi vi se na različne ljudi odzivate različno, zato je pomembno, kako se mi odzivamo na vodjo. To pa je odvisno od njegovega načina vodenja, pri čemer se lahko dotakne nekih vaših spominov iz otroštva, kakšne šibke točke. Velikokrat pa vodje projicirajo neke svoje slike v zaposlene oziroma v podjetje. Ravno v knjigi Mi uspešni, mi srečni sem opisal primer uspešnega in nagrajenega podjetja. V Sloveniji se podjetjem oziroma menedžerjem podeljujejo različne nagrade in mnogih, ki so sprejeli nagrado, praktično že naslednji dan preprosto ni bilo več nikjer. Ukvarjal sem se z raziskovanjem tega fenomena in z dvajsetimi dobitniki specifične nagrade opravil intervjuje. Ugotovil sem, da večina njih ali ni imela očeta ali pa je bil ta zelo strog – nikoli jih ni pohvalil. Zato so ves čas očetovo pohvalo iskali skozi podjetje. To je bil njihov motor, psihološki vzorec, zakaj biti uspešen. V tistem trenutku, ko so dobili pohvalo v obliki nagrade, je ta nanje učinkovala enako močno kot pohvala očeta. Potem za svoje delo niso več našli motiva.
Pa saj bi si podjetje želelo takega zaposlenega, ki je tako neusmiljen do sebe, da se hoče nenehno dokazovati.
Ampak to ni iskreno. Taka oseba deluje na nezavedni ravni – to, kar on misli, da je za vas motivacija, jo lahko vi kot zaposleni dojemate kot manipulacijo. Z vami tako manipulira na mehak način in na koncu boste rekli samo to, da ste izgoreli. Zakaj? Ker vas je nekdo k temu peljal, vodil vas je v izgorelost. To je bistvo vsega gospodarstva. Če pogledamo gospodarstvo na splošno – zadnjih desetih let temelji na neki zunanjosti. Potrebe, na podlagi česa mi ekonomijo ustvarjamo, v resnici niso naše, ampak kot da jih nekdo v nas vcepi.
Kot da smo programirani, da gledamo zgolj v eno smer?
To se ni zgodilo načrtno, ampak se je razvilo spontano. Ker je šlo tako vse hitro naprej. Ampak tako naprej ne gre več. Zaradi epidemije nam je postalo vsaj malo jasneje, da toliko materialnega ne potrebujemo. Ljudje so malo bolj začeli gledati nase, in če bomo bolj gledali nase, bomo začeli spodbujati svoj pravi potencial, s katerim smo se rodili. To so naše srčne želje, to, kdo v resnici smo.
Če bomo izražali druge potrebe, bo začela tržna ekonomija potrebe na trgu vrteti v drugo smer. Iz tega je sestavljen moj dinamični model vodenja, kar so nekateri prepoznali kot novo ekonomijo, zato so me predlagali za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Čeprav nima toliko zveze z ekonomijo, saj vse izvira iz naše psihe, iz naših potreb. Če želimo dolgoročno delati zdravo, rešiti zemljo in nočemo več imeti toliko bolnih ljudi, moramo začeti spreminjati koncept.
Kako ta nominacija odzvanja v vas? Ste bili presenečeni?
Niti ne, meni se je zdelo nekako normalno, ko je profesor dejal, da mora za to slišati ves svet. Nobelova nagrada oziroma že nominacija zanjo pa je dober marketing. V vsakem primeru bi dejal, da je moj pristop inovativen, kar je na zagovoru doktorske naloge v Beogradu, v Evropskem centru za mir in razvoj Univerze Organizacije združenih narodov za mir, potrdil predsednik komisije, oseminsedemdesetletni profesor iz Luksemburga. Evropski center za mir me je tudi predlagal za Nobelovo nagrado.
Vaš dinamični model vodenja je nekakšen načrt za prihodnost?
Tako je.
Kakšno bi torej moralo biti gospodarstvo prihodnosti?
Gre za nov red, naravni red. Začel sem razmišljati, kako bi narava vodila podjetje, in za primer vzel gozd. V njem se vse zgodi brez nekega pritiska, gre za krožen proces: pogajanja, skladiščenje, proizvodnja, dobiček – vse se zgodi takrat, ko se mora, ampak nihče ne gleda na delovni čas. Če bi ljudje delali po nekem notranjem občutku, bi vse teklo, nihče ne bi plačeval položnic, povsem druga zgodba bi se odvijala ...
To verjetno ni realno?
V tem trenutku ne.
Zadovoljni bi bili že z veliko manj. Da bi bil tempo dela vsaj malo bolj človeški. Kako bi potekalo neko prilagoditveno obdobje?
Kam pa teži ves svet? To se nam nekega dne mora zgoditi, sicer se nam bo družba porušila, ne bomo več zdržali. Zmanjkuje kapacitet, narava je onesnažena, preveč smo nestrpni drug do drugega – poglejte te skrajnosti! Ko se je pri nas začelo omenjati državljansko vojno, se mi to sploh ni zdelo nekaj tako zelo tujega. Kakor se stvari odvijajo, me na koncu kaj takega ne bi presenetilo.
Če torej pogledamo gozd, ima v zdravi kondiciji vsako leto triodstotno rast – to je kot dobiček v podjetju, ampak pod pogojem, da se ob tem tudi zmanjša (čiščenje gozda …). V podjetju pa bi moral dobiček nastati na osnovi čiščenja, odstranjevanja nepotrebnih stvari, z zmanjševanjem notranjih rezerv. In ko prideš do določene meje, ne moreš več rasti. Samo poglejmo Apple, Microsoft in druga megalomanska podjetja, kako se napihujejo in rastejo v neskončnost. Enkrat bo ta balon počil.
Meni se zdi, da se največji svetovni igralci, multinacionalke, nikoli ne bodo ustavili.
Enkrat jih bo ustavila narava.
Več v Zarji Jani, št. 27, 6. 7. 2021
