Sedeminpetdesetletna Irena Temlin je nepopravljiva optimistka. Ko je pri 22 letih izgubila desno oko, si je rekla, da ji še vedno ostane levo. Ko je izgubila še tega, se je vpisala v društvo slepih in slabovidnih. »Tam se mi je odprl svet novih možnosti. Najprej sem se udeležila dveh usposabljanj in začela spoznavati člane društva.« Čez dve leti je že bila članica izvršnega odbora društva, pozneje je postala še članica izvršnega odbora društva KPŠRD Karel Jeraj (Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih). Irena je zelo aktivna: keglja, kvačka, recitira, igra v dramski skupini. Vodi tudi skupino za ženske in samopomoč. »Rade se družimo. Marsikaj počnemo. Imamo razne delavnice, včasih medse povabimo kakšnega zanimivega gosta, jeseni se družimo na pikniku, veliko se sprehajamo po Ljubljani, še posebno rade obiščemo ljubljanski grad. Osmi marec, naš praznik, pa proslavimo s kulturnim programom in se obdarujemo s šopki rož.«

Prvo oko ste izgubili, ko ste bili stari komaj 22 let. Kaj se je zgodilo?

Začelo se je z glavobolom. Dva dni me je bolela glava, tretji dan je bilo oko rahlo rdeče. Osebni zdravnik mi je rekel, da je vneto, ter mi predpisal kapljice in mazilo. A ni bilo nič bolje. Oko je postajalo čedalje bolj rdeče in manjše. Ko sem se vrnila k zdravniku, me je napotil na očesno kliniko. Dva meseca sem bila tam, vendar se ni dalo narediti ničesar več, saj mi je že odstopila mrežnica. Nazadnje se je oko tako izsušilo, da sem ostala brez.

Kako je bilo pri teh letih izgubiti oko?

Bilo je hudo, ker pa sem zelo velika optimistka, sem si rekla, da bo še vse dobro. Nisem slepa, saj mi je ostalo še eno oko. Dokler se nisem navadila, sem pa imela kar nekaj težav. Veliko stvari sem razbila, ko je enkrat mimo mene letel ptič, sem bila prepričana, da je muha. Sčasoma sem spet počela vse tako kot prej. Vozila sem avto, po letu in pol bolniške sem dobila protezo in šla nazaj v službo. V podjetju so mi šli na roko, iz računovodstva so me premestili v tajništvo. Ker sem bila invalidka druge kategorije, sem delala samo po štiri ure.

Ves čas vam je ob strani stal tudi vaš partner.

Res je. Ko sem izgubila oko, sva bila par leto dni. Čez štiri leta sva se poročila in postala starša.

Čez 16 let se je zgodba ponovila.

Drugič je bilo precej drugače kot prvič. Drugega februarja zjutraj sem začutila zategovanje, če sem oko obrnila v levo ali desno smer. Popoldne sem šla v dežurno ambulanto očesne klinike. Zdravnik me je pregledal in mi povedal, da ne vidi nič posebnega. Vseeno pa mi je predlagal, naj čez noč ostanem na opazovanju. Ko me je zjutraj še enkrat pregledal, je bil vidno šokiran. Na moje vprašanje, kaj je narobe, je samo nekaj zamomljal. Nazadnje mi je povedal, da je opazil spremembe in da moram ostati v bolnišnici. Čez enajst dni, bilo je ravno na moj rojstni dan, nisem več prepoznala obrazov domačih, ki so mi prišli voščit. Potem je šlo samo še navzdol. Karkoli so zdravniki poskusili, nič ni delovalo. Po mesecu dni sem se domov vrnila slepa.

Dober mesec po tem, ko so vas odpustili iz bolnišnice, so vas operirali.

Odstranili so mi lečo in vstavili silikon. Dva dni po operaciji sem lahko na tabli, ki jo imajo zdravniki za preverjanje vida, še videla največjo črko C. Kmalu, čeprav mi tokrat mrežnica ni odstopila, spet nisem videla ničesar. Danes spadam v kategorijo slepih, ki imajo manj kot pet odstotkov vida. Ne vidim več obrisov. Ločim le kontrast med svetlobo in temo.

So kdaj ugotovili, kaj je bil vzrok?

Povedali so mi, da sem obe očesi izgubila zaradi okužbe s herpesom.

Več v reviji Zarja Jana, št. 19, 10.5. 2021