Otroštvo. »Dosti sem razmišljal, koliko lepih let sem sploh imel v življenju. Ko sem bil star štiri leta, sem živel pri mamini starejši sestri v Avstriji. Tam sem se res imel lepo, prijetno. Mama je šla v Moskvo kot članica Komunistične partije Jugoslavije, oče je ostal v Sloveniji, jaz sem bil leto in pol pri teti, govoril sem samo nemško, slovenščino sem čisto pozabil. Ko sem se leta 1937 vrnil v Slovenijo, so se že začele težave. Oče in mama sta bila »profesionalna revolucionarja,« člana Partije, očeta so sprejeli že leta 1929, mamo pa 1931, ko sem se rodil. V naši hiši so se ves čas pogovarjali o politiki, problemih delavcev. Oče je dobil službo v zemunski tovarni Ikarus, tam pa sem imel še večje težave, ker nisem znal srbsko. Z učiteljico sem se pogovarjal po nemško,« se spominja prvih otroških let Albin Pibernik. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je družina vrnila na Jesenice, kjer se je Albin rodil, a so jih Nemci kot mnogo zavednih Slovencev izselili v Srbijo. Tam so se s prihodom prvih partizanov pridružili Požeški četi. Kar vsi trije.

Prvo srečanje s Titom. Albin je dostikrat slišal svoje starše, ko so omenjali Starega. V prvi nemški ofenzivi pa ga je prvič videl, v vasi Drenovo. Njegova mama Julka je bila s Titom v Rusiji, dobro sta se poznala. Pokazala mu je Tita s črno kapo, imenovano »šubara«, in črno vojaško pelerino in mu rekla: »To je Tito, on je generalni sekretar naše Partije in vrhovni komandant naše vojske.« Albin si je zapomnil impozantno pojavo.

Otrok na maršu. V mestecu Rudo je bila ustanovljena Prva proletarska brigada. Albin je bil zraven, čez nekaj dni so Rudo zapustili, hodili so po železniških tračnicah: »Za nami pride konj, na njem sedi Tito. Moji mami je rekel: 'Boljše bi bilo, da tega otroka komu daš, to ni dobro, da hodi z nami.' Mama mu je odgovorila: 'Pa saj hodi boljše kot mi.' To je bilo mesec in pol pred igmanskim maršem,« se Albin natančno spominja tega drugega srečanja s Titom. »Pred nekaj leti me je prijatelj peljal po poti, kjer smo hodili s partizani. Bila je res dolga pot. In zapomnil sem si jo, čisto natančno.« Gre po zemljevid in mi pokaže celotno pot, ki so jo prehodili. Od Ivanice preko Sarajeva, od Bjelašnice do Slovenije. V Slovenijo je prišel leta 1942. Na igmanskem maršu je bil star 11 let. Ponoči so spali v kmečkih hišah, »nabirali uši«, kot pravi Albin. Čevlje je imel na srečo dobre. Njegova mama pa je imela tesne gojzarje, noge ji je stiskalo, zmočila si jih je v potoku, in ko si je premrzle noge grela ob ognju, je dobila gangreno. »Štirideset ljudi je imelo težave z nogami, noge so jim zmrznile. Mami so jih morali odrezati. Jaz sem dobil drisko. Saj nisi vedel, kaj je hujše. Sovražnik ali zmrzal ali uši. V vseh delih oblačil smo jih imeli. Ko smo prišli v Fočo, smo se slekli do golega, vsa oblačila so zmetali v kotle z vročo vodo, da so uničili uši. Ko smo gazili sneg, so od mraza pokala debla. Fantje so imeli privide, da vidijo ogenj, in so si greli roke ob njem,« pripoveduje Albin, kot bi bilo včeraj. »Bili smo lačni, slabo obuti, slabo oblečeni. Iz Užic smo šli novembra, popolnoma nepripravljeni na mraz. Prva proletarska brigada je dvignila k uporu vse prebivalstvo ob poti, kjer smo hodili.«

Tretje srečanje. Albin Tita ni videl vse do Foče. Dokler mu ni v bolnišnici v Foči umirala mama. »Umrla je 14. februarja. Dvakrat ali trikrat je prišel v bolnišnico,« se spominja Albin. »Pogovarjal se je z njo in drugimi ranjenci. Ko je mama umrla, ko je bil pogreb, sem jokal, in nekdo me je potrkal po rami. Pogledal sem navzgor in bil je Tito. Rekel mi je, da bom prišel k njemu. Oče je bil takrat še živ, pogovarjala sta se in res sem šel direktno s pogreba v Vrhovni štab, ki je bil v nekem manjšem hotelu v Foči. Spal sem v isti sobi kot on. V tej sobi sta bili večja postelja in manjša zofa, otoman. In v tej sobi smo spali trije: Zdenka Paunović, Tito in jaz. Zdenka je bila njegova osebna sekretarka in ljubica. Zaradi nje so ga zelo kritizirali. Obnašala se je zelo bahavo. On je bil takrat poročen s Herto Hass. Nekega dne se je prikazala v Foči, takoj je videla, koliko je ura, in odšla. Imela sta sina Miša, pred kakšnimi desetimi leti je umrla,« pripoveduje Albin. »Jaz sem tam spal kakšnih deset dni. Jaz na kavču, onadva v zakonski postelji. Pozneje sem spet zbolel, dajala me je vročina, šel sem v bolnico, Tito pa se je medtem preselil v drugo hišo. Tam sem imel svojo sobo. Tito je bil kar zgovoren, rad se je pogovarjal z mano. Do mene je bil prijazen, znal pa je seveda biti tudi oster. A do drugih. Njegovi ožji sodelavci so ga klicali Stari, do njih je imel distanco. Vedno je bil lepo obrit, urejen. Vsak dan je telovadil na drogu, skrbel za kondicijo. Poskrbel je, da so mi naredili novo uniformo iz dobrega materiala, dobil sem tudi konja, ker še nisem čisto okreval. Tako da sem jahal z njim, ko se je sprehajal ob Drini, ko je šel v mesto. Njegov intendant mi je prinesel desetlitrsko steklenico žganja, da sem se masiral z njim, dokler sem imel vročino. No, nekaj so ga tudi popili,« se smeje Albin. »Tam sem bil do tretje ofenzive, potem smo odšli in s Titom sva se ločila.«

Vojaški pilot. Da naj postane vojaški pilot, mu je ravno tako predlagal Tito. Obljubil mu je, da ga bo ob prvi priložnosti poslal v šolo za pilote v Rusijo. A se to ni zgodilo. Za vojaškega pilota se je izšolal v Beogradu, pri tem mu je pomagal Aleksandar Ranković Leka, ki ga je ravno tako spoznal prek staršev.

Več v revile Zarja Jana št. 9 , 2.3.2021