»V hiški se imam super. Vse je na dosegu roke. Kuhinjica, malo posode, manjka mi edino prostor za delo, za izdelovanje žlic. Ker moji starši živijo čisto blizu, pet minut hoda stran, imam tam delavnico. Kadar pa je toplo, lahko to delam kjerkoli, tudi pred hiško. Imam sončne celice za polnjenje telefona, elektrike ne potrebujem. Zunaj imam petrolejko, notri svečke. Vodo imam, lani spomladi sem skopal jarek za cev do izvira. Zunaj imam tuš.« Vprašam ga, ali ima toplo vodo. »Poleti je topla,« se zasmeje. »Pa tudi jeseni, na začetku novembra, sem se zunaj tuširal brez težav,« doda. Kaj pa televizija, vprašam, razvajena meščanka. Boro me spet malce zafrkljivo potolaži: »Televizije še nimam, niti nisem razmišljal, da bi si jo kupil, morda bi imel kakšno čisto majhno, če mi bo slučajno kdaj slabo postalo v glavi tako, da bi imel potrebo po njej, ampak mislim, da mi še dolgo ne bo tako slabo.« Hočem podrobnejšo razlago. »Zdaj se tako dobro počutim brez nje, da sem bil takrat, ko sem jo še gledal, zagotovo slabši. Saj se kakšen film čisto prileže, pa kakšen dokumentarec tudi. Imam računalnik, pa si rajši pogledam stvari tam, ker jih je treba izbrati, izbereš tisto, kar te res zanima. Če pa imaš televizijo, sedeš pred njo in gledaš vse tisto, kar se ti ponuja. Podobno je pri radiu. Bolj me je skrbelo, kako bom brez radia. Ko sem še delal zaključna dela v gradbeništvu, smo ob delu vedno poslušali glasbo. A zdaj zdržim brez radia čisto brez težav. Še spomladi sem razmišljal, da bi kupil malo večje sončne celice, za več elektrike. A sem si premislil. Ko sem doživel svečke, mi je bilo tako lepo ... Spremenil se mi je tudi ritem. Poleti sem dosti delal na vrtu, na njivi, po osmi uri zvečer sem se ustavil, prižgal svečke ... Vstajal sem ob sončnem vzhodu, hodil spat ob temi, najbrž je to naravni ritem človeka. Da se 'poravnaš' z naravo, greš skupaj z njo. Počutil sem se vse bolje, zato sem misel na elektriko, na umetno svetlobo, opustil. Vmes, ko sem bil kdaj na obisku, v zaprtem prostoru, z lučmi, me je vse motilo, ti impulzi, nabijanje svetlobe, nisem se dobro počutil. To ni to. Tudi hormon sreče, melatonin, se tvori v mraku, v temi, pri zgodnjem spanju. Moti ga umetna svetloba, ko podaljšujemo dan. Telesu prija tak ritem, čutil sem ga kot samozdraviteljski proces,« umirjeno in počasi pojasnjuje.

Samota, osamljenost. Vprašam ga, ali ga v tej hiški nič ne napada osamljenost ali samota. »Saj nisem ves čas sam,« blago razlaga Boro, »res pa je, da sem že po naravi tak, da mi ni težko biti sam s sabo. Tudi če nimam kaj početi, sem pomirjen sam s sabo. Nimam občutka, da bi moral ves čas nekaj delati. Večina ljudi hoče biti ves čas zaposlena, aktivna, ves čas tekajo sem in tja ..., težko se je ustaviti in biti sam s sabo. Ni preprosto. A jaz s tem nimam težav. Letos je bila tudi po cesti pod mojo hiško tišina, čista tišina, ni bilo avtomobilov. V tej tišini sem noro užival. Mislil sem na svojo babico, ki je najbrž prav tako sedela pred hišo in poslušala to tišino. Kako povezana je bila sama s sabo, kako pomirjena. Morda ta mir, romantiko, povezujem s starimi časi. Takšne tišine še ni bilo, kot je bila lani, jaz je ne pomnim. In tako zvečer sediš pred hišo in uživaš. Sit si. Nič ti ne manjka. Razumete? Lahko bi se sekiral, kaj bom delal prihodnji mesec, korona se je začela, izgubil sem delo ..., pa se nisem.«

Dolgčas. Zanima me, ali mu je kaj dolgčas. »Mi je bilo, a nič kaj posebnega. Ni mi bilo mučno. Kadar ti je dolgčas, se ti porodijo ideje. Takrat razmišljaš. Usedi se in ne počni nič, meditiraj, pogovori se sam s sabo. Morda si tako bolj koristen. Jaz to poskušam čim večkrat.«

Zakaj ne moremo biti zadovoljni doma? Ker je pozoren opazovalec narave, me zanima, ali je v koronačasu opazil kakšne spremembe v naravi. »To sicer ni povezano s koronačasom, ampak je bilo že pred njim, opazil sem, da ni več insektov, drobnih mušic. Včasih, ko smo prali staršem avtomobile, je bilo na sprednjih lučeh in maski, na registrski tablici, ogromno mušic, komaj si jih zdrgnil z mokro gobo. Zdaj jih skoraj ni več. Kam so šle? Bile so hrana ptičem, bodo kmalu izginili tudi ptiči? Pred mesecem dni mi je oče potožil, da h krmilnici ne prihaja toliko ptic kot nekoč. Kaj se dogaja s čebelami? Bojim se, da ljudi to ne zanima preveč. Med korono se je vsem dobro zdelo, da so delfini prišli v Benetke, da se vidi Himalaja iz Indije, da je nebo modro, a poleti so šli vsi na morje, z letali, avtomobili, kakorkoli. Takrat so vsi pozabili na čisto naravo. Zakaj ne moremo biti zadovoljni doma? Zakaj si bivališč ne uredijo tako, da bi tam imeli počitnice? Da bi jim bilo doma tako prijetno, da jim ni treba stran? Dom je svetišče, ki si ga urediš po meri svojega duha. Jaz sem si svojo prikolico uredil tako, da mi je prijetno, lepo, imam lesena tla, lično omarico s poličkami, začimbe v kuhinji, vse za prijetnost bivanja. Jaz sem doma na počitnicah, ni mi treba bežati na lepše.«

Več v reviji Zarja Jana št. 5 , 2. 2. 2021