Kakšna se vam zdi trenutna situacija v zdravstvu? Maske gor, maske dol, čiščenje blokov ja, potem ne več, druženje ne, šolanje da ... nekako smo izgubili zaupanje.
Kar je v krizi, kot je bila ta epidemija, najbolj potrebno, je zaupanje v tiste, ki vodijo krizni odgovor. Ljudje morajo biti prepričani, da ukrepe predlagajo tisti, ki imajo največ znanja in izkušenj, in da jih politični odločevalci čim bolj upoštevajo. Kjerkoli je politika spreminjala predloge stroke, kot na primer v ZDA, je zaupanje upadlo. Tudi pri nas marsikdaj nismo bili prepričani, kdo daje pobude za ukrepe. Ko so obveščanje javnosti prevzeli predstavniki vlade, večkrat kar sam premier, in ko se je oblast začela obnašati do državljanov paternalistično – bodisi v obliki nestrpnega prepričevanja nevednega otroka ali pa s stigmatizacijo in kaznovanjem kršilcev omejitev, je med državljani in oblastjo zazijala razpoka. Ob pravkar povedanem pa vseeno lahko rečem, da je bil odgovor v Sloveniji razmeroma uspešen.
Kljub na začetku pretirano paničnim ukrepom?
Pri prvih okužbah je skoraj vsak ukrep razglašen za pretiravanje, na vrhuncu krize pa noben ukrep ni zadosten. Na koncu seveda lahko dlakocepimo in ugotavljamo, kaj je bilo nepotrebno. Za nazaj.
Razkuževanje stanovanjskih blokov, recimo?
Najbrž res. Prav tako omejevanje prehodov iz občine v občino, saj so nekatere občine tako majhne, da že na lastnem dvorišču stopiš v sosednjo. Taki ukrepi so vzbujali vtis, da krizni štab, ki ga je na začetku sestavljala vsa vlada, hoče po vsej sili dokazati, da odločno ukrepa. To je bilo pri našem odgovoru na epidemijo najbolj moteče: ne prijateljsko sodelovanje z državljani, ampak podučevanje in ukazovanje.
Pa smo se Slovenci zbali ali sodelovali, ker smo mislili, da je tako prav?
Največ so prispevali državljani sami, ker jim je bilo brez prepričevanja jasno, da se okužba prenaša s tesnimi stiki – in so se osamili. To je bilo odločilno. Seveda pa je vlada s svojimi ukrepi to omogočila – in tukaj ji moramo pripisati zasluge: zaustavila je večino dejavnosti in poskrbela za nadomestilo osebnih dohodkov. Po drugi strani pa je krizni štab slabo odreagiral pri domovih za starejše občane. Na srečo je velika večina domov že na začetku epidemije zavarovala svoje stanovalce pred vnosom okužbe z učinkovitimi ukrepi.
Kaj pa kužnost tega virusa? Dr. Miroslav Petrovec je v intervjuju za Zarjo po eni strani trdil, da je virus ekstremno kužen, po drugi pa priznal, da si po prihodu iz trgovine ne razkuži oblačil, obutve in kupljenih predmetov, pa tudi to, da se z njim ni okužil nihče v njegovem laboratoriju.
Okužba preko stika s kontaminiranimi površinami sicer ni povsem izključena, vendar mnogo manj verjetna kot okužba z daljšim vdihavanjem okuženega zraka. Izkazalo se je, da je virus najnevarnejši v zaprtih in slabo zračenih prostorih, kjer se druži več ljudi in med njimi lebdijo virusi. To je tipičen opis za domove starejših občanov. Zato je v njih po vsem svetu največ smrti: v njih živi le desetinka odstotka prebivalcev neke države, vendar gre polovica vseh smrti na račun smrti stanovalcev teh domov. Pri nas je ta delež še bistveno višji: več kot 80 odstotkov. Med starejšimi, ki ne živijo v domovih, je smrt kosila bistveno manj – preprosto zato, ker okužba do njih ni prišla.
Vodja strokovne skupine za covid-19 dr. Bojana Beović je ob očitkih, da so oboleli stanovalci večinoma umirali v domovih in ne v bolnici, izjavila, da za bolezen tako ali tako ni zdravila in da so ti bolniki tudi v bolnišnici umirali v visokem odstotku.
Prav neverjetno je, kako je dr. Beovićeva zmanjšala pomen bolnišnice pri zdravljenju kritično ogroženih starih bolnikov. Ali torej trdi, da so tisti, ki so ozdraveli, ozdraveli sami od sebe, tisti pa, ki so umrli, bi umrli tudi v bolnišnici in ne samo v domu? Potem bolnišnic sploh ne bi potrebovali. Dr. Beovićeva je povsem zanemarila, da se ob težki okužbi pri starih in kroničnih bolnikih poslabšajo tudi druge bolezni: bolezni srca in pljuč, sladkorna bolezen in mnoge druge. Skrbno zdravljenje teh poslabšanj v bolnišnici lahko odloča o življenju in smrti. Tudi smernice Svetovne zdravstvene organizacije, sprejete 21. marca, priporočajo, naj se bolniki s covidom-19, starejši od 60 let, in taki s spremljajočimi boleznimi zdravijo v bolnišnici. Poleg tega se v domu kljub osamitvi okuženih okužba prenaša iz sobe v sobo preko zaposlenih s pomanjkljivo zaščitno opremo in prostorskimi razmerami, ki ne omogočajo dobre izolacije.
Ves svet se sprašuje, zakaj je malo smrti v vzhodnih državah. V Rusiji, recimo. Rusija ima ogromno okužb, a malo smrti. Zakaj je malo smrti pri naših sosedih, na Hrvaškem, v Srbiji, v Črni gori, Bosni, Bolgariji ...?
V vseh državah, ki ste jih našteli, je število postelj v domovih za starejše vsaj nekajkrat manjše kot pri nas. Na Hrvaškem za polovico manjše – ob tem pa so obolele takoj poslali v bolnišnice, v Srbiji štirikrat manjše, v Rusiji skoraj ni postelj v domovih za stare. Paradoksalno – v državah, ki imajo slabo socialno infrastrukturo, se bo morda pokazalo, da je bilo pomanjkanje domov za stare dobro in da bi bila sicer smrtnost bistveno večja.
Več v reviji Zarja Jana št. 22, 2. 6. 2020
