»Italijani in še marsikateri drug narod so bili dva meseca dobesedno zaprti doma, niso si mogli privoščiti niti izhodov v naravo, a se niso pritoževali, kot to ves čas delamo pri nas. Vedeli so namreč, da to delajo zase, za svojo varnost,« poveOriana Girotto, organizatorka dogodkov, novinarka, turistična vodnica in skrbnica italijanske skupnosti, ki je v Slovenijo prišla leta 1996. »Koordiniram 1.500 Italijanov, od delavcev, podjetnikov do mladih raziskovalcev, ki živijo v Ljubljani. Večina od njih ne more verjeti, kaj vse Slovenci v povezavi s koronavirusom objavljajo po družbenih omrežjih. Medtem ko cepiva sploh še ni na vidiku, se po spletu že širi peticija proti cepljenju. Zanimivo je, da v Italiji na cepivo vsi, tudi tisti, ki se nikoli niso cepili proti gripi, zdaj komaj čakajo. Tudi o tem, ali kdo pozna koga, ki je okužen, se nihče ne sprašuje, še posebej ne v severni Italiji, od koder je 80 odstotkov vseh obolelih.« Orianina sestrična bolezen že šest tednov preboleva v popolni osami. »Svojega leto dni starega otroka ni videla več tednov. Sama leži doma z visoko temperaturo, s hudim glavobolom in je popolnoma brez moči. Pa niti nima tako hude oblike bolezni. Si predstavljate, kako je ležati bolan, ko te je strah in ne veš, kako se bo končalo? Tretjina umrlih v Italiji je bilo mlajših, tudi tridesetletniki so bili med njimi.«
Italijani se nad ukrepi o omejitvi gibanja ne pritožujejo, čeprav so strožji kot v Sloveniji. Precej bolj se bojijo njihovega skorajšnjega rahljanja. »Strah jih je, da bo s temi ukrepi premier Conte spet sprožil porast epidemije. Verjetno bi se enako odzvali tudi Slovenci, če bi bila situacija podobna. Potem bi isti ljudje, ki danes na veliko jadikujejo, kakšni reveži so, ker ne morejo iz svoje občine in, joj, mogoče celo na morje letos ne bodo smeli, tulili, da se jih država hoče znebiti. Nekateri v vsem vidijo zaroto.« Oriana pravi, da je eden od razlogov, da pri nas ljudje ne morejo razumeti, zakaj bi se morala večina osamiti zaradi peščice starejših ljudi, ki so ogroženi, tudi to, da smo kot narod precejšnji individualisti. »Na Novi Zelandiji so, na primer, razlagali, kako pomembni so zanje starejši in da se karantene držijo zato, da jih zaščitijo. Ko je eden od ministrov kršil meje karantene, je odstopil. Politiki na Novi Zelandiji so ljudem za zgled, ne pa tako kot v Sloveniji, ko imaš občutek, da pravila zanje ne veljajo.« In kako sama preživlja karanteno? »Ko sem bila ravno prepričana, da sem na konju, delala sem kot novinarka na RTV Slovenija, vodila turiste, prireditve, bila organizatorka v Mini teatru, se mi je čez noč vse podrlo in sem ostala brez sredstev. Vendar se ne bom predala. Iščem nove poti in priložnosti, po Skypu vodim tudi tečaj italijanščine. Ni veliko, je pa dober občutek, ko imam na koledarju napisano, kdaj se spet dobimo v virtualni učilnici. Poskušam živeti vsak dan sproti, zavedam se namreč, da z jadikovanjem ne bom rešila nič. Čas izkoriščam za svojo družino. Z otrokoma odkrivamo skrite kotičke naše občine. Neverjetno lepo je, ko dva kilometra od doma na polju srečaš srno.«
V Kaliforniji so podobni ukrepi kot v Sloveniji, pove Američanka Erica Johnson Debeljak, pisateljica in prevajalka, ki se je v Slovenijo preselila leta 1993. »V Kaliforniji so nekaj dni prej kot v Sloveniji zaprli šole, vrtce, restavracije in večino trgovin. Čeprav je prepoved gibanja celo strožja kot v Sloveniji, so jo ljudje vzeli resno in jo spoštujejo. Da je karantena učinkovita, lahko vidimo, če primerjamo podatke med zveznima državama Kalifornija in New York. V Kaliforniji, ki ima 40 milijonov prebivalcev, je za koronavirusom zbolelo nekaj več kot 30 tisoč ljudi, v državi New York, kjer živi okoli 20 milijonov ljudi, več kot 250.000.« Erica je prepričana, da so ukrepi uspešnejši v tistih državah, kjer ljudi ne ustrahujejo. »V zgodovini epidemij se je že pokazalo, da je najpomembneje, da državljani zaupajo vodjem. Ko je med letoma 1918 in 1919 po svetu morila pandemija španske gripe, zaradi katere je po nekaterih ocena, umrlo skoraj 50 milijonov ljudi, so v Ameriki najbolj nastradali tisti kraji, kjer so župani lagali ljudem. Zaradi nezaupanja v oblast ljudje niso upoštevali ukrepov. Zato je pomembno, da ljudje zaupajo v svojo vlado, saj takrat prevzamejo odgovornost nase. V karanteni ne ostajajo zato, ker bi jim tako ukazali, ampak zato, ker so družbeno odgovorni. In prav to se kaže tudi v današnji krizi. Najbolje so jo odnesle države, ki jih vodijo ženske: nemška kanclerka Angela Merkel, novozelandska premierka Jacinda Ardern, finska premierka Sanna Marin, islandska premierka Katrin Jakobssdottir, tajvanska predsednica Tsai Ing-wen, norveška premierka Erna Solberg, danska premierka Mette Frederiksen.«
Transparentno in s sočutjem namesto nadzora in ustrahovanja. Erica je prepričana, da so dobri rezultati posledica tega, da ženske voditeljice ravnajo drugače od večine moških. »So bolj sočutne, transparentne in v izjavah bolj poštene do svojih državljanov. Nasprotno nekateri njihovi kolegi, kot so Donald Trump, Boris Johnson, Viktor Orban in ne nazadnje Janez Janša, to situacijo vidijo kot priložnost za politične spremembe, ki nimajo nobene zveze z virusom. Voditeljice te situacije tudi ne izkoriščajo za utrjevanje svoje politične moči in avtoritete. Želim si, da bi nas tudi v Sloveniji obveščali transparentno in s sočutjem, namesto da nas ustrahujejo in nadzorujejo.«
Več v reviji Zarja Jana št. 17, 28. 4. 2020
