Pri nas še vedno velja, da partnerji pri porodu ne smejo biti zraven?
Ne, še vedno ne. Vendar pričakujem, da bo v kratkem tudi to ponovno dovoljeno.
V Nemčiji pa so lahko, kajne?
Vsaka država ima pač svoja navodila in pravila.
Se vam to osebno zdi pretiran ukrep?
Resnica je vedno nekje vmes. Če bi imel občutek, da bi bile ženske zaradi odsotnosti partnerja res tako hendikepirane, bi že posredoval. Zdelo bi se mi modro, da bi presodili, katera od njih partnerja ob sebi res nujno potrebuje zaradi psihične stabilnosti, vendar je to presojanje precej težko. Opažamo pa, da se ženske v mnogih primerih brez partnerja na porod še lažje osredotočijo. Ampak ljudje smo različni in nekatere ženske v porodni sobi res bolje delujejo s partnerjem ob sebi. V tem trenutku je v naših mislih najprej varnost. Pri tem virusu je toliko nejasnosti, da moramo biti previdni.
Moram priznati, da če bi bila v tem obdobju noseča, bi se prav zato, ker je v nekaterih drugih državah EU prisotnost partnerja omogočena, počutila opeharjeno. Če staršem to odrekamo, se ne bi smeli čuditi, da se potem odločajo za porode doma.
Če bi pretehtali, da je prisotnost partnerja tako pomembna za psihično stabilnost, morda bi bil to eden na 20 primerov, bi lahko oba testirali in bi se lahko porod izvedel v naših tako imenovanih »covid prostorih«. Vse življenje se ukvarjam s porodništvom in bil sem eden tistih, ki so med prvimi zagovarjali permisivnejši pristop k porodu – da se z različnimi možnostmi približamo želji žensk. Potem ko smo imeli nekaj slabih izkušenj, sem sam sebi postavil zavoro, češ, pamet v roke, najprej je varnost za mamo in otroka. Tudi nam v porodnišnici gre lahko zelo hitro kaj narobe in so primeri, ko ne veš, kako odreagirati. Da bi se mi to zgodilo na terenu, ko gre za čisto improvizacijo – nadzor poroda brez aparatur, ki nas opozorijo na nevarnost –, si sploh ne morem predstavljati! Ginekologi smo bili namreč vedno malce skeptični, do kod lahko znanje babice še omogoča varno rojevanje. Morate vedeti, da imamo celo v nadzorovanih razmerah še vedno mnogo patologije, zato je zame porod na domu ruska ruleta.
Koliko zapletenih primerov pa ste reševali, ki so vam jih pripeljali s porodov na domu?
Trenutno se spominjam samo enega. Porodov na domu je sicer malo, ampak gre za postopke ob porodu, za katere dvomim, da se na domovih pravilno in strokovno izvajajo: otroku po porodu ne boste merili oksigenacije (nasičenosti s kisikom) in obporodnega manka kisika, ki ob njem ni bil zaznan. To se lahko kasneje v otroštvu izraža z različnimi težavami: s slabšim začetnim razvojem motorike, pa tudi kasneje v šoli, na primer. Pa še veliko je takšnih »malih« zadev, ki umanjkajo ob porodih na domu. Zato mislim, da bo država porode na domu morala sčasoma ustaviti. Pa poglejmo enega današnjih primerov: gospa je prišla v bolnišnico s popadki, ni želela nobenega našega posredovanja, bila je v sobi, popadki so se malce stopnjevali, ampak še vedno ni želela nobenih dodatkov. Nato ji je odtekla mekonijska plodovnica, to pomeni, da se je otrok v maternici pokakal in da se mu je že slabše godilo. Porod se je nato hitro odvil, otrok pa je imel en meter dolgo popkovnico, pravi vozel in popkovino trikrat ovito okoli vratu. Pediatri so bili takoj zraven … Ob tem se še vedno spomnim svojega očeta, splošnega zdravnika, kako ga je bilo strah, ko je moral voditi tudi porode na domu (čas po drugi svetovni vojni, 50. in 60. leta). Temu sem bil priča že kot otrok. Zato še toliko bolj prosim, vzemite pamet v roke.
Več v reviji Zarja Jana, št. 17, 28. 4. 2020
