»Živimo na majhnem in zelo lepem tropskem otočku San Francisco Island v otočju Camotes Islands,« poroča Aleksander. »Na našem otoku je približno 60.000 prebivalcev, ki so večinoma kmetje in ribiči, zadnjih nekaj let se je pa začel pospešeno razvijati tudi turizem. Naše otočje leži blizu mnogo večjega otoka Cebu, na katerem je milijonsko mesto Cebu City z mednarodnim letališčem, nakupovalnimi centri in vsem, kar je običajno v velemestih povsod po svetu.«
Koronavirus, ukrepi, karantena. »Virus je seveda tudi na Filipinih, tako kot po vsem svetu. Po trenutnih podatkih je na Filipinih s 110 milijoni prebivalcev okuženih 5.878 ljudi, umrlo jih je 387. To so štirje na milijon prebivalcev, v nasprotju s Slovenijo z 32 umrlimi na milijon prebivalcev. Na našem otoku ni za zdaj še nihče okužen. Ukrepi za zajezitev pandemije so podobni kot povsod po svetu, kar pomeni, da smo že skoraj 30 dni v samoizolaciji. Pred enim mesecem so zaprli šole, vrtce, letalske povezave in postopoma tudi promet z javnimi prevoznimi sredstvi ter ladijski prevoz med otoki. Promet so ustavljali postopoma, ker so želeli ljudem, ki so delali v tujini, v Manili in na Cebuju, omogočiti, da se vrnejo na otok. Vsakdo, ki je prišel na otok, je moral v nadzorovano izolacijo za 15 dni. Zadnjih 14 dni omejitve še stopnjujejo, tako da gre lahko po nakupih zgolj en odrasel član družine, otroci in starejši od 65 let pa imajo popolno prepoved gibanja zunaj doma. Za vožnjo po otoku potrebuješ 'Home Quarantine Pass'. Kontrole prometa in gibanja so tudi med barangaji – to so neke vrste krajevnih skupnosti.«
Kolesarjenje, plavanje, sprehodi. »Ker sem redno spremljal novice v zvezi z virusom po svetu, sem pravočasno nakupil in organiziral vse, kar potrebujemo za življenje v tej novi realnosti, saj sem pričakoval, da bo zmanjkalo nekaterih stvari,« je pametno razmišljal Aleksander, preden je izbruhnila kriza. »Življenje tu je vsemu navkljub lepo, vsak dan zjutraj in mnogokrat pozno popoldne kolesarim ali plavam, zvečer pa grem na daljši sprehod s psom. Naša parcela je precej velika, ograjena, in ko stopimo iz hiše, imamo krasen pogled na vas pod nami, na morje in sosednji otoček Tulang Daku. Kosilo in večerjo jemo skupaj na vrtu in smo hvaležni, da smo zdravi in veseli. Ni nam hudega, tudi delamo lahko relativno normalno, saj imamo spletno podjetje, naš delavec pa dela od doma; zgolj po potrebi se občasno dobimo. Sedaj smo si vzeli čas za stvari, za katere ga prej ni bilo dovolj: samoizobraževanje, vrt, delavnico, urejanje pisarne in tudi igranje, učenje in ustvarjanje s sedemletnim sinom Markom. On je še najbolj prikrajšan, saj je bilo pri nas vedno veliko otrok iz vasi in so se igrali na vrtu ter v hiši.«
Več v reviji Zarja Jana, 28.04.2020
