Petek, 17. 4.
Postajamo narod pekov kruha?
Raziskovalni novinarji so se poglobili v fenomen pomanjkanja kvasa v naših trgovinah in ugotovili, da je prodaja suhega in svežega kvasa v zadnjem mesecu v povprečju narasla za 300 odstotkov. Torej smo imeli vseslovenski trening redne peke kruha. Tudi sama sem ga pekla že 20-krat! In lahko rečem, da resno premišljujem, ali ga bom sploh še šla kdaj kupit. Mene v tej statistiki porabe kvasa ni, ker pečem kruh z drožmi, ki sem jih sama naredila. Ne vem, zakaj si moramo na spletu sploh izmenjevati 1001 nasvet, kako se naredi nadomestek za kvas, če potrebujemo le nekaj žlic moke, vodo in pravo temperaturo (med 20 in 30 stopinj), da dobimo res dobre droži (ne kislih).
Poleg tega, da jemo (pre)dober kruh, ima ta nova veja naše samooskrbe tudi gospodarski element. Ekološka pira in kamut, ki ju kupujem v vrečah, me staneta 1,6–1,7 evra. Enako stane tudi pirina moka, če jo kupujemo v večjih pakiranjih, vendar jo raje meljem sama in tako delam kruh iz neoksidiranega žita. Karkoli izberemo, bo cena moke za kilogram kruha – 1,27 evra. Pri meni stroška za kvas, med, mleko ni, ker nič od tega ne potrebujemo. Dodamo le vodo, sol in skrivni beljakovinski dodatek (dve žlici koprivnih semen, ki so po vrednosti neprecenljiva!). Prijatelj električar mi je izračunal, da pri peki porabim še za 30 centov elektrike. Torej kilogram vrhunskega, ekološkega, polnovrednega, mlečnokislinsko fermentiranega kruha stane 1,57 evra + 10 minut mojega dela.
Takšen kruh je nemogoče kupiti. Če ga primerjam z najboljšim, kar se ponuja – denimo ekološki pirin kruh, se ta prodaja za … Polkilogramska štručka kruha z drožmi (ki ni ekološki) pa stane 2,4 evra, torej 4,8 za en kilogram. Kakorkoli preračunam, pri vsakem kilogramu pečenega kruha sem prihranila vsaj tri evre. (24–30 evrov na mesec!) Časa, da negujem droži in vsak drugi dan zamesim kruh, pa sem še vedno porabila manj, kot sem ga včasih za pot v trgovino.
Če bo »koronapripor« še trajal, bodo verjetno mnogi ljudje odkrili, česa vsega ni treba kupiti. Torej, kolegi novinarji, prava informacija ni, koliko več kvasa smo porabili v obdobju krize, temveč koliko ga bomo porabili po krizi.
***
Sobota, 18. 4.
Nehajte nas hecati
Mediji že ves dan poročajo, da bo od ponedeljka možno igrati golf ali tenis. Ta novica je zagotovo razveselila »množice« in nam jo morajo ponoviti na začetku vsake informativne oddaje. Res zveni že kot v obdobju francoske buržoarne revolucije, ko Mariji Antoaneti ni bilo jasno, zakaj tisti, ki nimajo kruha, ne jejo potice.
Pomembno je torej, da sta tenis in golf varna. Na igrišča se lahko odpravite, ne da bi si morali natisniti potrdilo in napisati, kam greste. Priznam, ni mi jasno, kako je lahko v redu, če igralec ob serviranju prijema s potnimi rokami žogico, ki jo, ko se zamenja servis, prijema drugi … Na koncu pa jih morajo iz higienskih razlogov zavreči? Naj nas nehajo hecati – torej gospoda so si zaželeli golfa in tenisa, raja, ki gre obdelovat vrt ob svojem vikendu, pa mora natisniti in izpolniti uradni dokument ter paziti, da ima polne vse rezervoarje, da ne bo treba ustavljati na črpalki ali v trgovini na »tujem« ozemlju in da je slučajno ne stisne v mehurju, preden prispe na cilj.
***
Nedelja, 19. 4.
Narava ne more čakati
Sadike so zrasle in so tako lepe, da takšnih res ni moč kupiti. Zdaj pa smo pred drugo težavo. Kako jih dostaviti prijateljem, ki stanujejo v drugi občini? To že diši po starih časih, ko so kurirji nosili pisma partizanom. Tako so prijatelji najprej naštudirali, kje so policijske zasede, in potem pogruntali manj zanimive vaške in gozdne poti, po katerih se da priti k nam brez zapletov. Seveda smo primopredajo opravili »po pravilih«, brez objemov in pogostitve. (Butast občutek, priznam, vendar smo glede tega odgovornejši od najvišjega državnega in vojaškega vrha.)
Naravi se ne da zapovedati, naj še malo počaka. Pretopel april je že nagnal paradižnike v višave in smo znova pred dilemo čakati ali presaditi. Že dve leti se ponavlja scenarij, da imamo februarja in marca poletje, potem pa hud mraz in celo zmrzal konec maja. Bo spet enako? Kot mama kura sem se odločila zadržati sadike pod svojo perutjo (beri: še enkrat sem jih presadila v večje lonce in bodo še čakale pod streho). Tu jih je lažje reševati pred mrazom in zalivati, vsaj do prvega resnejšega dežja.
Ker me je lanski mraz, ki je udaril konec maja, izučil, sem ponovno zasejala tudi naslednjo generacijo paradižnikov (če se bo tem kaj pripetilo, bomo junija že imeli zamenjavo), prav tako je vzkalila tudi druga generacija zelene in blitve.
Več v reviji Zarja Jana št. 17, 28. 4. 2020
